Bach: St John Passion

Jezus kot gospodar svoje usode

Stephen Layton z briljantno izvedbo Bachovega Pasijona po Janezu v Alte Oper Frankfurt. Z Ianom Bostridgeom kot Evangelistom.

Vokalni zvok zaznamuje „vitka polnost“ – torej nobene monumentalne sile. Na zborovskem podiju je razporejenih 26 pevk in pevcev: britanski dirigent Stephen Layton se tako ne drži zdaj izmenično uveljavljene minimalne zasedbe, ki sega v domnevo ameriškega muzikologa Joshue Rifkina, po kateri naj bi Bach delal z zborom, ki naj bi bil sestavljen iz največ štirih vokalnih solistov in prav toliko ripienistov, torej polnilnih glasov.

Gre še vedno tudi drugače, kar je z briljantnim slogom poudarila Laytonova izvedba Bachovega Pasijona po Janezu BWV 245 z londonskim komornim zborom Polyphony, ki ga je ustanovil pred natanko tridesetimi leti, in z Orchestra of the Age of the Enlightenment v frankfurtski Alte Oper; razen dveh vokalnih solistov je skozi in skozi izbrana zasedba sledila tisti iz posnetka, objavljenega leta 2013.

Ian Bostridge kot Evangelist – to je prva izbira za to osrednjo figuro, tečajno točko take izvedbe. Njegova izrazna sredstva so zaznamovana z njegovim pesemskim ustvarjanjem; na asketski način v vsakem posameznem trenutku razvije tako preprosto kot jedrnato podobo.

Onkraj skrajnosti

Bas Neal Davies Jezusa ne prikaže kot trpina, temveč kot gospodarja svoje usode in tako povsem v duhu tega pasijona; glas ima močno jedro. Čudovito prosto se pretaka alt Iestyna Daviesa, na operni način gestično je podajanje sopranistke Julie Doyle. Dinamično zadržan in zato tem učinkovitejši je tenor Stuarta Jacksona, vključno s podtalno skoraj komedijantsko igrivo žilico. Močno pozicijo zaznamuje baritonist Roderick Williams kot glasovno gibko-markanten, tudi tako rekoč scensko prostor zavzemajoč Pilat.

Stephen Layton ne stremi k raziskovanju skrajnosti, tempi ostajajo zmerni; kot instrument za continuo uporabi skrinjične orgle, čembalo pa pusti ob strani. Turba zbori, torej tisti, v katerih se izraža ljudstvo, so življenjsko živahni. Layton strukturira z ostro natančnostjo, dramaturški lok je trdno napet. S pozornim čutom za dinamične finese je specialiste za igranje na stare instrumente iz Orchestra of the Age of Enlightenment znal motivirati k vitalni igri. Izvedba skoraj gledališke gostote.

Napisal STEFAN MICHALZIK