Bach: St John Passion

Priče sojenja

Angleški gostujoči nastop: Janezov pasijon v Alte Oper

Johanna Sebastiana Bacha Matejev pasijon je pred veliko nočjo povsod obvezno doživetje. Njegov Janezov pasijon BWV 245, ki se je ohranil v različnih podobah, med katerimi nobene ni mogoče imenovati pristna različica ali »dokončna izdaja«, pa še vedno stoji v senci razkošnejše in obsežnejše sestrske skladbe. Čeprav je prav Janezov pasijon bolj zgoščeno, bolj lakonično in glede harmonije ter skladanja arij naprednejše delo. To je že opazil Robert Schumann v času, ko se je javnost intenzivneje ukvarjala z baročnimi mojstri: sprožila ga je izvedba Matejevega pasijona Felixa Mendelssohna Bartholdyja leta 1829.

Redko se njegova sapo jemajoča drznost predstavi našim ušesom s tolikšno neposrednostjo kot zdaj ob tem angleškem gostovanju: v Alte Oper v Frankfurtu so v okviru sodelovanja koncertnega prizorišča in društva Verein Frankfurter Bachkonzerte pod skupnim vodstvom Stephena Laytona nastopili Orchestra of the Age of Enlightenment in zbor Polyphony, ustanovljen leta 1986. Že uvodni zbor Janezovega pasijona, ‘Herr unser Herrscher’, je spravil v začudenje in zbudil vprašanje, kako lahko zbor, ki ga sestavlja le šestindvajset pevcev, ustvari takšno zvočno moč – brez najmanjšega znamenja vokalnega napora, a mojstrsko samozavestno, uravnoteženo, čudovito homogeno in z izrazito rafiniranim pevskim mojstrstvom. Celotna izvedba je temeljila na izjemni preglednosti, ki jo je podpirala vitka igra orkestra na zgodovinske instrumente v skladu z obliko zgodovinske izvajalske prakse.

Vrhunski, dobro uigrani ansambel solistov je deloval skoraj tako, kot da gledalec prisostvuje sodni obravnavi, kjer je bilo toliko prepira in polemiziranja kot moraliziranja: Ian Bostridge je vlogo poročajočega evangelista zapel z mnogimi niansami. Njegov izjemno gibek in močno kontrasten glas je poudaril širino psihološkega razpona med toplimi besedami in ledenim sovraštvom – tako kot v resničnem življenju. Drugi so se v zasnovo vključili skoraj brez šivov: Neil Davies je Jezusove besede zapel s tako uravnoteženo in mirno premočjo, da je zmedenost Poncija Pilata postala skoraj otipljiva. Glasovi arijskih solistov Julie Doyle (sopran), Iestyna Daviesa (kontratenor) in Roderica Williamsa (bariton) so bili zelo zaokroženi in uravnoteženi. Le precej živahna interpretacija tenorista Stuarta Jacksona je razkrila nekoliko preveč bližine operi.

©Alexander Gebhard (angleški prevod)

Izvirno nemško besedilo: Harald Budweg