Priče sodne obravnave. Gostovanje iz Anglije: Johannes-Passion v Alte Oper

Matthäus-Passion Johanna Sebastiana Bacha je pred veliko nočjo povsod obvezen program. Njegova Johannes-Passion BWV 245 pa, ki obstaja v različnih različicah, a se zdi, da je komaj mogoče izdati pristno različico tako rekoč „zadnje roke“, še danes stoji nekoliko v senci veliko razkošnejšega in obsežnejšega sestrskega dela. Pa vendar je prav ona kompaktnejše, bolj lakonično in po harmonskem vodenju in oblikovanju arij veliko naprednejše delo. Tako je že občutil Robert Schumann v času, ko se je javnost spet začela ukvarjati z baročnimi mojstri: pobudo za to je dala ponovna izvedba Matthäus-Passion Felixa Mendelssohna Bartholdyja leta 1829.

Redko so človeku sapo jemajoče drznosti prišle tako neposredno do ušes kot zdaj na gostovanju iz Anglije: v Alte Oper Frankfurt sta kot del serije, ki jo prirejata Konzerthaus v sodelovanju z društvom Frankfurter Bachkonzerte, na odru nastopila Orchestra of the Age of Enlightenment in leta 1986 ustanovljeni zbor „Polyphony“ pod skupnim vodstvom Stephena Laytona. Že pri uvodnem zboru Johannes-Passion, „Herr unser Herrscher“, si si osuplo mencal oči in se spraševal, kako zbor, ki ga sestavlja samo 26 članov, ustvarja tako zvočno polnost, in to ne z do skrajnosti preobremenjenimi glasilkami, temveč povsem suvereno, v zvočni mešanici skrbno uravnovešeno, čudovito homogeno in z izrazito kultivirano glasovno vodenostjo. Celotni izvedbi je bila lastna izjemna transparentnost, ki jo je podpirala vitka igra orkestra na starih inštrumentih in v načinu zgodovinske izvajalske prakse.

Vrhunska, dobro usklajena solistična zasedba je delovala skoraj tako, kot da bi kot gledalec prisostvoval sodni obravnavi, na kateri se je prav toliko prepiralo kot polemiziralo in tudi moraliziralo: Ian Bostridge je partijo poročajočega evangelista pel s številnimi nuansami, ki so ob izredno prožni uporabi glasu in ostro odrezanih kontrastih jasno pokazale psihološki razpon med toplimi besedami in ledeno zlobnostjo, kot v resničnem življenju. Ostali so se skoraj brez šivov vključili v zasnovo: Neal Davies je Jezusove besede pel s tako uravnovešenim mirom in vzvišenostjo, da je zaradi tega nemoč Poncija Pilata postala naravnost otipljiva. Zelo zaokroženi in bogato obarvani so bili arijski solisti Julia Doyle (sopran), Iestyn Davies (kontratenor) in Roderick Williams (bariton). Le dokaj gestikulirajoči tenorist Stuart Jackson je razkril za nekaj nians preveliko bližino opere.

HARALD BUDWEG