Bach: St John Passion

PRIMERNO premišljena za veliki petek je bila ta izvedba Bachovega Janezovega pasijona (St John Passion) z zasedbo pevcev, podobno tisti, ki je pred kratkim sodelovala v uprizorjeni in kostumirani različici Deborah Warner v English National Opera, z Markom Padmorom kot Evangelistom, Paulom Whelanom kot Christusom in Gillian Keith v solističnih sopranskih arijah. Tudi dirigent je bil isti, Stephen Layton, a učinek glasbe je bil tu toliko neposrednejši, ker se je lahko izražala neposredno, brez dodatne plasti režiserjeve interpretacije.

Layton je s svojo prvovrstno zborovsko skupino Polyphony naredil nekakšno tradicijo iz izvajanja Bachovih pasijonov v cerkvi St John's v velikem tednu in njegove izkušnje mu pravijo, da je glasbo mogoče dramatizirati od znotraj. Res je, v prizoru Kristusovega sojenja je Bach pisanje prežel z tolikšno napetostjo in močjo, da potrebuje le izvedbo, tako napeto in jasno vpeto, kot je bila ta, da najde svojo vrelo teatralnost in ganljivo človečnost. S hitrim preklapljanjem med Evangelistovo pripovedjo, zbornimi besnimi vmesnimi vzkliki ter izjavami Christusa in Pilata (Thomas Guthrie) je imel cel prizor tu živčen sunek in odgovor, ki ga je še poudarilo Laytonovo prilagodljivo tempiranje glasbe in natančno uglaševanje njegovih zborovskih sil.

Le občasno se je v nekaterih solističnih odlomkih zdelo, da so tempi prehitri, tako da so zveneli zadihano in ne nujno, a na splošno živahna ritmičnost izvedbe ni zmanjšala njene meditativne duhovnosti. Mark Padmore je izkušen Evangelist in je tu prepoznal možnost, da spreminja ton, artikulacijo in oblikovanje linije, da poudari pomene besedila.

Gillian Keith je sopranske arije odpela z jasnostjo in pretresljivo nežnostjo. Finnur Bjarnason, sveže po nedavnih nastopih v Händlovem Ariodante v ENO, je svoje tenorske arije odpel z zvenečim žarom, Andrew Foster-Williams pa je prinesel globoko premišljenost v svoj arioso »Betrachte, meine Seel« in arijo »Mein teurer Heiland«.

V lahkotnosti teksture je Academy of Ancient Music pričala o prednostih zgodovinsko poučene izvajalske prakse, njena zvočnost pa je bila dobro razmerna do zborovskega in solističnega petja.

Čeprav je bilo nekaj suhih in dvomljivo intonirnih odlomkov, ko so spremljavo prevzeli samo posamezni godalni inštrumenti, je bila kot odškodnina na voljo nekaj očarljivo tekoče flavtne igre v sopranski ariji »Ich folge dir gleichfalls«, ki je poudarila akutno zavest te izvedbe o Bachovi občutljivosti za njegovo svečano temo.

Geoffrey Norris