Bach: St John Passion

Bachova prva uglasbitev pasijona, tista po Janezu, je bila v okviru baročnega festivala Melbourne Symphony Orchestra podana v ukazovalni izvedbi pod vodstvom odlikovanega britanskega zborovodje Stephena Laytona. Izjemno in srečno je bilo, da je šlo skoraj na dan natančno za 300. obletnico njene prve izvedbe v Leipzigu leta 1724. Prvovrstni solisti, lep orkester in zbor MSO Chorus v zelo dobri formi so nas držali blizu, medtem ko se je drama Kristusovega prijetja, sojenja, mučenja in končno smrti na križu odvijala v nekaj manj kot dveh urah.

Čeprav je tiskani program navajal, da bo odmor, je napoved ob vstopu občinstva v dvorano sporočila, da ga ne bo. In kako zelo modra poteza, kajti Laytonova zasnova predstavitve je pomenila, da nas je moralo prevzeti od prve do zadnje note v skoraj liturgičnem dejanju, ki ga ni dovoljeno prekiniti. Po Deborah Cheetham Fraillon Acknowledgment of Country, Long Time Living Here, se je Layton ponižno pojavil na dirigentskem odru nekje iz orkestra. Njegov odnos je bil spoštljiv – brez zvončkov, kadila, šopkov ali pozdravnega ploskanja za tistega, ki nas je moral popeljati na to duhovno potovanje. Po koralu, ki zaključuje prvi del, nas je zadržal v trenutku tišine in z mirovanjem zavrnil ploskanje, preden je nadaljeval z drugim delom. Še bolj liturgično je bilo Laytonovo odlaganje taktirke (svinčnika!) in stanje s sklonjeno glavo po Jezusovih zadnjih besedah „* Es ist vollbracht*“ (* It is accomplished*), s čimer je veliko dvorano več kot minuto držal v intenzivni tišini. Laytonov pristop nas je spomnil, da „Bach’s* John Passion * was conceived not just as work of religious art but as an act of worship*“* (John Eliot Gardiner*, Music in the Castle of Heaven*).

Čeprav Bach nikoli ni napisal opere, smo tu videli prihod solistov igralcev-pevcev, ki so vstopali ali izstopali, kot je bilo potrebno za del vizualnega dogajanja, s stiliziranimi in premišljenimi gibi. Osrednji igralci so bili resnično gledališki – Janez evangelist, ki deklamira zgodbo; Jezus, dostojanstven in zbran, ki gleda naravnost naprej; Pilat, ki izmika, se pogovarja in gestikulira ali se ozira za seboj po odzivu množice. Najbolj vrtoglavo je bilo, da sta Ruairi Bowen kot evangelist in Christopher Richardson (Christus) nastopala po spominu, brez partitur, tako da je bilo dogajanje uresničeno kot interakcija likov v igri, brez scenarija, ki bi stal med nami in njimi. Čeprav so bili vsi solisti odlični, ni bilo dvoma, da je bil zvezda predstave Bowen. Videti ne nepodobno kot upodobitev ljubljenega učenca na številnih renesančnih slikah, mlad in čeden, nas je izmenično z direktnim pogledom rotil, naj poslušamo, nato pa usmerjal našo pozornost na druge like. Bowenova predanost pripovedovanju zgodbe je bila izjemna. Njegov glas je precej lahek, a je imel dovolj roba, da je izrazil celoten razpon čustev.

Arije so bile prav tako izvedene z izrazno muzikalnostjo. V prvem delu je bila prva „Von den stricken“ Ashlyn Tymms, ki je izstopala po besedni slikovitosti, njen jasen alt pa sta elegantno spremljali dve oboi, ki sta se glasbeno prepletali. Tu, kot v drugih arijah, je odlična continuo skupina obsegala kontrabas (ki je sedel vidno na čelu orkestra, kar je dobro učinkovalo), majhne orgle in violončelo. V „Ich folge“, veseli sopranski ariji, ki je sledila, sta lep glas Sare Macliver in brezskrbni tekoči pasaži ustrezala brezhibnim flavtam, ki so igrale svoje slastne pasaže v popolni unisonski liniji. Bowenov nastop kot Peter v precej hudičevski ariji „Ach mein Sinn“ tik pred koralom, ki zaključuje prvi del, je imel umetnost in tehniko, da je njegov glas z osupljivo lahkoto in celotnim dinamičnim razponom prenesel od najnižjih do najvišjih leg.

Arioso Davida Greca v drugem delu, „Betrachte, meine Seel“, kjer razmišlja o Jezusu kot nedolžni žrtvi, ki jo bodejo trni, je bil avtoritativen in spokojno lep, z dvema violinama (in slišal sem trzanje nečesa, kar je predstavljalo bodenje, vendar nisem videl lutnje, ki jo je Bach predpisal), ki sta se pridružili continuo skupini. Temu je takoj sledil Bowenov „Erwage“, ki melodično zrcali krivuljo mavrice besedila. Čudovito je hodil po vrvi melodične linije, delujoč proti in z dvema violinama, ki sta igrali nežno, ter podporni continuo (brez basa). Bowenove visoke note so bile lepo postavljene in olajšane, pa je celo subtilno dodal nekaj elegantnih vokalnih okraskov. Izjemno. V basovski ariji z zborom je Grecova „Eilt, ihr angefochtnen Seelen“ razburljivo upodobila hitenje napadenih duš na Golgoto, sklepni „Wohin“ zbora pa je bil elektrizirajoč.

Po Jezusovem zadnjem „Es ist vollbracht“ je Tymms počasi stopala čez oder kot ena od Marij, da bi zapela svojo ario, ki odmeva te besede. Spremljajoča viola da gamba je igrala kot boginja, v visokem francoskem slogu, ki ga je zahtevalo, in je kapljala od žalostnih apodžatur. Takšna žalost je napolnila naš skupni prostor. Nato je Tymms z fanfarastimi godali v junaškem D-duru praznovala zmago Judovega junaka v kratkem izbruhu kraljevske zmage. Žalostna gamba se je vrnila s continuom za srce parajočo kodo, preden je evangelist pel “ Und neiget das Haupt*”,* Bowen pa nam je najbolj ganljivo povedal, da je Jezus sklonil glavo in izročil duha. Nato je sledila Laytonova velika tišina in trenutek za premislek in meditacijo.

Grecova naslednja arija „Mein teurer Heiland“, le z violončelom in orglami continuo ter ob pridružitvi nežnega zbora, tako tihega, da je bil komaj tam, je bila bolj lepa, da je bolelo. V nenadni in strašljivi spremembi je evangelist oznanil raztrganje zavese v templju in tresenje zemlje, ki ju upodabljajo grmeča violončela in kontrabas, Bowen pa je podal svoj zadnji arioso. Sledila je Macliverina izvrstna arija „Zerfließe, mein Herze“, njena končna žalostinka mrtvemu Jezusu je bila odpeta z lirsko nežnostjo, ob spremljavi izrazno žalostne flavte in oboe. Resnično ganljiva, je bila še en vrhunec v izvedbi z mnogimi.

In seveda, nenazadnje, je bil mogočni zbor. Bilo je nekaj res srhljivih trenutkov ostrine, tesnobe in grdobije zbora in orkestra, pri čemer je Layton izpostavil silovitost in jezo v „turbae“ z naglasi na določenih besedah in vztrajanjem pri dikciji. Zbori in koralni stavki so ogromen pevski podvig, zato je morda razumljivo, da so se nekateri najvišji toni sopranov občasno slišali utrujeni in napeti*. * Klici „Kreuzige ihn!“ blazne množice so bili grozljivi po svojem učinku. A zbor je prav tako navdušil z mehkim in nežnim petjem, zlasti v koralih. Sklepni trgajoče pretresljiv, a tolažilen zbor „Ruht wohl“ je bil zelo lepo izveden. Eliot Gardiner ta zbor opisuje kot zbor z „gentle choreography“ rondeauja – hkrati pesem in ples – in res je Jezus v nekaterih teologijah Gospod plesa.

Skozi skoraj dve uri smo duhovno prepotovali veliko razdaljo v mojstrovini, ki nam jo je podaril veliki kantor cerkve sv. Tomaža, in pod vodstvom mojstra, katerega zasnova in intelektualno razumevanje glasbene in dramatične strukture pasijona sta bila vtisljivo in ganljivo uresničena.

Izvirnik: Classic Melbourne