Bach: St John Passion

Zdi se, da v teh novičkah porabim veliko časa za navdušenje nad novimi odkritji, obujenimi redkostmi ali svežimi pogledi na dobro znan repertoar, danes pa bom evangeliziral (igra besed je namerna) o povsem preprostem posnetku zelo znanega dela. Ta novi St John Passion v izvedbi Orchestra of the Age of Enlightenment in Polyphony ne uporablja nove ali neznane različice partiture; ni posnet iz uprizorjene izvedbe (čeprav ognjevita dramatika prizorov množice zveni, kot da bi lahko bil), in ne uporablja nenavadno velike ali majhne zasedbe: izjemen je preprosto zato, ker je praktično popoln v vsakem pogledu.

To je v bistvu „tradicionalna“ izvedba na zgodovinske inštrumente, v standardni baročni višini, z igralci OAE (v najboljši formi, kar sem jih slišal v letih), ki jih je le nekaj čez dvajset. Pomembni nedavni posnetki Pasijonov so bili ponavadi ali preveliki (uprizorjeni Matthew berlinskih filharmonikov, ki sem ga ocenjeval približno ob tem času lani) ali povsem skrčeni, v Rifkinovem slogu, z le nekaj pevci na glas, ki pogosto delijo tudi solistične naloge.

Polyphony stopa po srednji poti, z okoli trideset mešanimi glasovi (kombinacija moških in ženskih altov deluje čudovito, že od njihovega pikantnega prvega vstopa v lasje dvigujočem uvodnem zboru) in popolno mešanico značaja in zlitja: mnogi od (pretežno precej mladih) pevcev tu že imajo začetne solistične kariere in več jih ima precej velike glasove, a nikjer ni razkazovanja ali vsiljivega vibrata, manjše solistične vloge pa so vse odpete z eleganco. Kjer pa lahko slišite vsak posamezen glas, so prizori lajajoče množice: zdi se, da ima vsak pevec tu svoj značaj, kumulativni učinek, zlasti ob Laytonovih primerno mrzličnih tempih, je res precej strašljiv. (Poskusite ‚Lasset uns den nicht zerteilen‘, ko pohlepni mimoidoči mečejo kocke za Kristusov plašč, z njegovimi tolkalnimi, krutimi sičniki, in poglejte, ali se ne strinjate!)

Darovi za pripovedovanje zgodb in slikanje besed, ki so Ianu Bostridgeu prinesli tako hvalo pri nemški pesmi, ga delajo tudi za izvrstnega evangelista: ni nepristranski opazovalec, ta nestanoviten sv. Janez zna v trenutku preklopiti od pravične jeze do komaj obvladane žalosti in čeprav pasijone poje že več kot desetletje, še vedno zveni, kot da to znano zgodbo pripoveduje prvič. (Čeprav knjižica tega ne priznava, tudi kratko arijo ‚Ach, mein Sinn‘, ki je običajno dodeljena tenorju solistu, poje z ognjeno vehemenco.)

Tudi solisti so vsi popolnoma izbrani. Carolyn Sampson je gotovo ena najboljših Bachovih sopranistk, s čistim, ravnim tonom, ki ima dovolj topline in barve, da ne zveni kot imitacija dečka; Roderick Williams je grozljivo dramatičen, ko kliče trume na Golgoto v ‚Eilt, eilt!‘, in vsa nežna ponižnost v ‚Mein teurer Heiland‘, Nicholas Mulroy pa se lepo razlikuje od Bostridgea in ponuja očarljivo ‚Erwege‘. A lovorike res pobere Iestyn Davies. Brez sledi hukanja, popolnoma brez preloma med registri in z navidez neomejenimi zalogami diha je njegova prva arija (‚Von den Stricken‘) čudež nadzora in linije, ‚Es ist vollbracht‘ pa je prav tako dobra: igra med Daviesom in breztežnim gambnim obligatom Richarda Tunnicliffa je čarobna, zmagoslavni allegro pa je eden najživahnejših in najbolj vznemirljivih, kar sem jih kdaj slišal.

Pogosto prejemam elektronska sporočila s prošnjami za priporočila določenih del in Pasijoni se kar pogosto pojavljajo, ker je na voljo tak razpon različnih pristopov: ko gre za St John, dame in gospodje, mislim, da imamo novega zmagovalca.

Recenzija: Katherine Cooper
Presto Classical