Bach, Mozart and Handel

Letošnja moda velikih avstralskih simfoničnih orkestrov, ki se predajajo programom glasbe 18. stoletja, zdaj sega tudi do Sydney Symphony Orchestra, ki je za sodelovanje pridobil cenjenega angleškega dirigenta Stephena Laytona. Na valu je trenutno tudi sopranistka iz Pertha Sara Macliver, tu v repertoarju, po katerem je morda najbolj znana. Prizorišče je bila nedavno prenovljena koncertna dvorana Sydneyske opere, ki je kazala svojo na novo briljantno akustiko.

Z Haydnovo Simfonijo št. 44 v e-molu je skrčeni SSO zagnal jasno in prosojno branje, ki ga je Layton dirigiral z gracioznimi širokimi gestami. To delo nosi vzdevek Trauersinfonie, kar pomeni delo žalosti ali žalovanja, a je neizogibno vedro; zdi se, da Haydnova vedra osebnost preprosto ne more, da ne bi prebila. Po ne preveč dostojanstvenem Menuettu je celo Adagio zvenel bolj kot sončen sprehod po parku kot pogrebna procesija. Finale Presto bi lahko imeli za viharnega, a ne na kakršen koli zelo grozeč način, vse pa je bilo podano s toplino in natančnostjo. Kot pri podobnih koncertih je orkester na sodobnih instrumentih igral z ravnjo uglajenosti, zlasti v godalih, ki bi prvotno občinstvo 18. stoletja presenetila.

Druga točka na sporedu je bila Bachova Jauchzett Gott in allen Landen, BWV 51, kantata za solo sopran in trobento, ki v obeh zahteva precejšnjo virtuoznost. Prvi stavek (»Shout for joy to God in all lands«) je posebej radosten in posebej zahteven, saj od obeh solistov zahteva, da se podijo in prepletata po dveh oktavah gor in dol. Oba sta bila nalogi več kot kos, Macliver je jasno napadla vsak ton z dobro artikulirano koloraturo, dobro pa ji je ob strani stal Brent Grapes na trobenti. V recitativu (»Wir beten zu dem Tempel an«) je sopranistka prinesla kontemplativen ton s preudarno barvitostjo, sledečo ario (»Höchster mache deine Güte«) je božala s srebrnim tonom, v koralu (»Sei lob und Preis«) pa je z violino in continuom dihala dolge fraze. To je prešlo v obnovljeno radost »Alleluja« z vrnitvijo trobente za razburljiv vrhunec.

Macliver se je vrnila, zdaj v bleščeči zeleni namesto dramatični črni, za Mozartov motet za solo sopran Exsultate jubilate, še eno veselo virtuozno razkošje, a z izrazito drugačno zvočno krajino kot pri Bachu. Spet vriskamo od veselja, a z nekoliko manj verske zadržanosti, in spet je Macliver brez truda obvladala koloraturo, z izrazito bogastvo v nizkih tonih. Recitativ je bil kot premišljen pogovor, sledil mu je dobro fraziran Andante, ki je prešel v še eno razigrano »Alleluja«, v katerem je solistka zadela vsak ton.

Zadnja točka je bila Händlova vedno dobrodošla Music for the Royal Fireworks. Imeli smo precej manj kot prvotnih 24 oboistov itd. (in nobenega pravega ognjemeta), vendar je bila to izvedba, v kateri je vredno uživati. Zdelo se je, da je Layton hotel preiti iz enega stavka v drugega čim hitreje, kar je ustvarilo nič neprivlačen občutek nujnosti v izvedbi. Po lepem dostojanstvenem uvodu nas je zajela razburljivost prvega Allegra, zdaj s svetlobo treh trobent in kotlov. Bourré so lesni pihali igrali z nasprotujočo si nežnostjo, sledil je zvočni Paix, nato je ustrezno poimenovani Réjouissance vse spravil pokonci. Nazadnje je bil prvi Menuet podan z milostjo, ki je spustila temperaturo, in se razraščal v bolj razgrajajočega drugega; zadovoljiva in dobro sprejeta izvedba.

Izvirnik: Bachtrack