Bach: Motets

Londonski zbor Holst Singers so imenovali za „enega vodilnih britanskih zborov“, po koncertu čez vikend pa razumem, zakaj. V programu Bachovih motetov so ustvarili svetel, jasen zvok, ki je bil pod odločnim vodstvom dirigenta Stephena Laytona strogo disciplinan: slišali smo lekcijo iz razumne frazirne igre, brezhibne dikcije in popolnoma izvedenih časovnih razmerij. Vse to, skupaj z nepopustljivim užitkom na obrazih pevcev, je naredilo večer zborovskega petja v svoji najčistejši obliki resnično navdihujoč.

Bachovi moteti zahtevajo občutljivo, premišljeno obravnavo in tukaj so jo tudi dobili. Komm, Jesu, Komm! (Pridi, Jezus, pridi) je bil v izvedbi primerno kontemplativen in duhoven, Der Geist hilft unser Schwachheit auf (Duh pomaga naši slabosti) pa je ob premikanju proti sklepnemu, dvigajočemu „Aleluja“ premogel ustrezen žar. To dvigajoče razpoloženje se je nadaljevalo v drugem delu z veselo miniaturo Lobet den Herrn alle Heiden (Hvalite Gospoda, vsi pogani) in obsežnim motetom Singet dem Herrn ein neues Lied (Pojte Gospodu novo pesem), v katerem sta zamišljeni koral in arija stisnjena med zanosna psalma, ki slavita Gospoda. Pevci so poskrbeli za kontrast med spreminjajočimi se razpoloženji in za razumevanje Bachove sugestivne melodične in harmonske zapletenosti, v izvedbi, ki je neprenehoma očarljivo navdihovala.

Med motete sta bili vpleteni dve suiti za violončelo, po ena v vsakem delu, ki ju je izvedel baročni violončelist Joseph Crouch. Tudi tu se je Bachova zapletena kompozicijska tehnika jasno pokazala, samotni inštrument pa je izpostavil njegov izrazito individualen slog. Občasno so se vrinili precej neprijetni škripajoči in drgnoči zvoki, vendar je Crouch skladbe v celoti obvladal z občudovanja vredno spretnostjo: še ena lekcija, tokrat v natančni in gibčni igri prstov, široki tehniki loka in tonski čistosti.

Zanimiv večer torej, na katerem so izvajalci navdušili s tehničnim znanjem, a je bil na koncu predvsem poklon Bachovi genialnosti.

Nicola Lisle