Bach - Mass in B minor

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Classical Source.com (David Truslove).

Veličina, slovesnost, intimnost in vznemirjenje so vsi lepo podani v tej veličastni različici Bachove Maše v h-molu, ki prenese primerjavo z nekaterimi najboljšimi. Glede na starejše posnetke je ta dodatek nič manj pomemben po kakovosti svojih instrumentalistov ali elitni zasedbi solistov. A v svojih štiridesetih ali tako mladih glasovih iz Trinity Collegea je razkošje to, da imamo enega najboljših kolidžskih zborov, ki pod Laytonovo natančno pripravo ustvarja izjemno prefinjeno kakovost. S tem ne zavračamo odličnih izvedb poklicnih zborov, kot je The Sixteen, ali dveh izvedb Monteverdi Choir, a petje Trinityja je izjemno po svežini, vitalnosti in enotnosti tona.

Dodajmo le, da ni vedno skladnosti, ko gre za jasnost dikcije, najbolj očitno v ‘Kyrie’, kjer nedoslednosti povzročijo nekoliko manj poudarjene vstope zaradi krotkih soglasnikov. Morda bi si človek želel tudi več ognja v začetku ‘Gloria’ in več teže v ‘Sanctus’, a to je namensko zgrajena zborovska odličnost, ki temelji na natančnosti, zlitosti in intonaciji. K temu dodajte lahkotnost dotika, spretno petje v ‘Confiteor’ (v Laytonovem tempu, ki vabi k tapkanju z nogo) in vtis v ‘Pleni sunt coeli’, v katerem so brez truda izvedene šestnajstinke brez primere. Veliko je tudi užitka v subtilni raznolikosti izraza, kot sta otopelo neverovanje (‘Crucifixus’) in svetlo veselje (‘Et resurrexit’). V ‘Gratias’ in ‘Dona nobis pacem’ ni pešanja, prava vrsta napetosti pa podpira vzpenjajoče se fraze, ki jih nosijo zadržane trobente.

Med vokalnimi solisti Katherine Watson in Helen Charlston oblikujeta prepričljivo partnerstvo za ‘Christe eleison’. Različni timbri Watsonove in Gwilyma Bowena (njen sijoč, njegov bleščeč) barvajo ‘Domine Deus’, njuno prirojeno glasbenost pa ljubeče podpira flavta Lise Beznosiuk. Tudi Neal Davies je prav tako v dobri formi in podaja krepak ‘Quoniam’ (fagoti so nekoliko premalo projicirani ob rogu Rogerja Montgomeryja) ter gladko izveden ‘Et in Spiritum Sanctum’. ‘Agnus Dei’ Iestyna Daviesa je transcendenten, kar je bolj posledica čiste pevske lepote kot njegove sposobnosti, da doda občutek izpovedi. Ne plus ultra je Watsonin ‘Laudamus te’, v katerem združuje čistost izraza z otipljivo gorečnostjo.

Skratka, Layton ponuja ugledno izvedbo Maše v h-molu, posnetek pa je dobro dopolnjen z učenim spremnim besedilom. Vključena so besedila in prevodi.