Bach: Mass in B minor

Ko sem poslušal ta odličen nov posnetek Maše v h-molu, sem se znašel v razmišljanju o napredku, ki smo mu bili priča v zadnjih letih. Ko sem začel resno poslušati Bachovo zborovsko glasbo, pred vsaj 35 leti, bi bil komercialni posnetek mogočne Maše v h-molu v izvedbi študentskega zbora malo verjeten predlog. Poleg tega ob vsem odličnem delu, ki so ga opravljali taki, kot so English Baroque Soloists, takrat ni bilo mogoče vzeti za samoumevno, da bo ansambel na inštrumentih iz obdobja igral Bacha z uglajenostjo in občutljivostjo. A zdaj imamo študentski zbor, ki podaja izvedbo Maše, ki lahko dvigne glavo ob najmočnejši konkurenci, pri čemer mu pomaga in ga podpira vrhunsko igranje Orchestra of the Age of Enlightenment.

Morda pa je največje pričevanje o kakovosti zbora Trinity to, da so kar trije od petih solistov – Katherine Watson, Helen Charlston in Gwilym Bowen – nekdanji zborovski štipendisti Trinityja, ki so zdaj vsi zakorakali na solistične poti. In bodimo jasni: o nepotizmu tu ni govora; vsi trije svojo vključitev upravičujejo z zaslugami.

Spominjam se, da sem slišal Helen Charlston kot solistko na plošči Trinityja z glasbo Ēriksa Ešenvaldsa. Takrat je bila še študentka na kolidžu in naredila je name vtis (kritika). Tukaj ima precej obsežnejšo vlogo, čeprav le v enem delu Maše. Z Katherine Watson odlično opravita »Christe eleison«, njuna dobro uglašena glasova se izjemno lepo zlivata. Obe pevki podajata Bachovo glasbo s prijetnim tonom in nemajhno gibčnostjo.

Ker petje Helen Charlston v »Christe« tako ugaja, je škoda, da Bach svoji sopranistki II v Maši ni dal nič drugega. Vendar imamo druge priložnosti slišati Katherine Watson. Posebej mi je bila všeč njena izvedba »Laudamus te«. Njena podaja te arije je prefinjena; ton je osvajajoč in z lahkoto obvlada okrašeno linijo ter pri tem glasbi vdahne ravno pravo mero izraznosti. Kasneje se tudi zelo privlačno združi z Gwilymom Bowenom v »Domine Deus«. Tu parov prijetno zračno petje najlepše dopolnjuje flavta Lise Beznosiuk.

Družina Gwilyma Bowena je prežeta z glasbo: zlasti menim, da imam prav, ko rečem, da je vnuk uglednega tenorista Kennetha Bowena. Kot sem rekel, odlično opravi svoj duet s sopranistko. Tenorjeva druga naloga je »Benedictus«. Tu sem užival v Bowenovem lepo otožnem tonu, ki ima tudi osnovno moč. To je zelo dovršeno petje in spet je Lisa Beznosiuk na voljo, da prispeva ljubko podajo onostranskega flavtnega obligata.

Druga dva solista sta v karieri dlje in bolje znana. Neal Davies navduši v »Quoniam tu solus sanctus«, kjer kljub velikemu glasu zelo dobro obvlada Bachovo zahtevno okrašeno vokalno linijo. Še bolje ga je slišati v »Et in Spiritum Sanctum«, kjer ponudi lep, enakomeren legato. Zvok oboe d'amore je popoln kontrast njegovemu glasu. Iestyn Davies blesti v »Qui sedes«, njegov glas je milozvočen, fraziranje zgledno. Tudi ta arija vsebuje oboo d'amore – tokrat samo eno – in tekoče igranje Katharine Sprekelsen je užitek. Če kaj, je Davies še boljši v intenzivni glasbi »Agnus Dei«. To ario poje s samozavestjo in lepim izrazom, zaradi česar je posebna izkušnja, kot mora biti.

Torej, solisti se vsi zelo dobro odrežejo – in tako tudi zbor. Trinity je, mislim, eden večjih kolegijskih ansamblov; tu jih je 43 pevcev (13/9/10/11). Navajeni so, seveda, spopadanja z zahtevno glasbo, vključno z veliko glasbe našega časa, a obstaja argument, da pevcev nič ne preizkuša tako vsestransko kot Bach. Vsak preizkus, s katerim se ti mladi pevci soočajo v Maši v h-molu, prestanejo z odliko.

Postavijo se z impozantnim začetkom »Kyrie«, nato pa se jedro stavka, dobro tempirano s strani Stephena Laytona, potrpežljivo razvija. Začetek »Gloria« naredijo za pravo radostno izkušnjo za poslušalca in enako vznemirljivi so v primerljivih odsekih, kot je vzhičeni »Cum Sancto Spiritu«. V tem stavku zelo gibčno pojejo fugalno glasbo. Splošni standard zborovskega petja je dandanes tako visok, da smo nagnjeni k temu, da tako natančnost in soglasnost jemljemo za samoumevni, a za dosego takih rezultatov sta potrebni študiozna priprava in odlično glasbeno znanje. Zbor zveni sveže in veličastno v »Sanctus«.

Nič manj impresivni niso v bolj umirjenih epizodah. Pevci – in tudi godalci – dosežejo resnično notranjost in skrivnost pri »Et incarnatus est«. To razpoloženje se prenese v »Crucifixus«. V obeh odsekih je petje strokovno nadzorovano, a to ni zgolj tehnični dosežek; prisotno je tudi ravno prav izraznosti. Po vsem tem umirjenem petju resnično čutite, da smo si zaslužili eksplozijo veselja pri »Et resurrexit«. Skratka, ta izvedba je pomemben dosežek za Laytonov odlični zbor.

Morda neizogibno žaromet pri izvedbi Maše v h-molu pade predvsem na pevce. Vendar je prav priznati, da igranje Orchestra of the Age of Enlightenment zelo pomembno prispeva k uspehu tega podviga. Igranje je vedno prefinjeno in obligati so brez izjeme užitek za uho. Stephen Layton vse spretno povezuje. Menim, da so se njegove izbire tempov dosledno zdele »prave«. Njegova priprava zbora je očitno skrbna in podrobna, a prav tako pomembno je, da jih je prežel z duhom glasbe, tako da veselje in globina Bachove glasbe prihajata do izraza v enaki meri. Katalog vsebuje mnogo lepih različic Maše v h-molu, od katerih sem jih več imel veselje oceniti za MusicWeb International. Ta je ena najsvežejših in najprijetnejših, ki so mi prišle v roke že dolgo.

Ostane le še povedati, da je sam posnetek zelo dober, kot bi lahko pričakovali, saj je bil v izkušenih rokah tonskega mojstra Davida Hinitta in producenta Adriana Peacocka. Richard Wigmore prispeva lep esej v knjižici.

John Quinn