Bach: Mass in B minor

Ko je Jonathan Freeman-Attwood ocenil precej dobro Mašo v h-molu Jonathana Cohena in Arcangela (11/14), je dejal, da zapolnjuje „očitno vrzel“ v Hyperionovem Bachovem katalogu. Verjetno ni mogel vedeti, da bo založba v štirih letih izdala še eno Mašo v h-molu, ki si ne deli le istega solista (in, če omenim še to, enega zborovskega pevca in dveh instrumentalistov), temveč tudi isto produkcijsko ekipo. Vendar sta Stephen Layton in Trinity College Choir založbi že podarila privlačen Christmas Oratorio (11/13) in domnevno se je to ocenilo kot dovolj dobro samo po sebi, da lahko študentje poskusijo še sami s tem zborovsko najbolj mesnatim Bachovim delom.

Je zagotovo dovolj drugačna od Cohenove veličastno zasnovane interpretacije, da je ne bi stopala po prstih. Posneta v njihovi lastni lepi kapeli, ima svetlost, jasnost in vrsto čistega zraka, ki ga upravičeno pričakujete od mladega zbora z mešanimi glasovi. Celotni ansambel je večji od Cohenovega, toda zvok zbora je manj trdno obtežen in če je mestoma vokalno manj zanesljiv, je morda bolj naraven. Kar ne pomeni, da Layton prepušča vse delo glasbi. Enakomerni uvodni „Kyrie“ je skrbno oblikovan, tako v lokalnem fraziranju – artikulacija je tu kot drugje natančna in jedrnata, a nikoli vsiljivo preveč prirezana –, kot v premišljenem, včasih skoraj sanjavem vzponu in padcu njegovih daljših kontur. V „Gloria“ je ob „Et in terra pax“ izvedena močna sprememba, tako kot je namesto običajnega drsečega accelerando na stiku med „Confiteor“ in „Et exspecto“. Sanctus je veličasten, a vitek, v napeto grajenih „Gratias“ in „Dona nobis pacem“ pa se trobente iz teksture dvigajo kot cvetni listi iz popka.

Dober znak za prihodnost je, da so trije solisti nekdanji člani zbora. Katherine Watson, že zaposlena solistka, ima očarljiv baročni sopranski glas – osredotočen in natančen, a vedno inteligenten, sladek in lirski –, v primerjavi s katerim je Gwilym Bowen, čeprav nedvomno obetaven pevec, manj varen in v Benedictus celo nekoliko bled. Helen Charlston ima kot Watsonova mezzosopranska partnerica v „Christe“ manj priložnosti, da se pokaže, a se izkaže s pribranostjo. Neal Davies je zanesljiv kot vedno (pravzaprav nekoliko gladkejši kot pri Cohenu), toda Iestyn Davies je tisti, ki ponudi dragulj tega posnetka v svojem prvem posnetem Agnus Dei, mojstrskem tečaju tehnike, vokalne lepote in ganljive muzikalnosti, ki si je težko predstavljati, da bi jo kdo presegel.

Edina vztrajna nadloga je, da vse ne zveni povsem v isti akustiki. „Kyrie“ se na primer zdi bolj oddaljen kot nekateri drugi zbori, medtem ko so soli včasih sunkovito bližje, in človek se sprašuje, ali je to povezano s posebnimi pogoji snemanja v Trinity College. Toda na splošno je to sveža in privlačna Maša v h-molu, v kateri je dovolj, v čemer lahko uživamo.

Lindsay Kemp