Bach: Mass in B minor

Vse je v redu, vse natanko tam, kjer mora biti, s to novo Bachovo mašo v h-molu, čeprav iz vira, ki ni znan po številnih izletih na to področje. The Choir of Trinity College, Cambridge je eden najboljših zborov na svetu, ki deluje v ozračju in pričakovanju odličnosti in ne pozna in ne naseljuje sveta povprečnega ali mediokrnega ne v izvedbah ne na posnetkih. Pa vendar, pa vendar, Bach, zlasti najobsežnejša Bachova dela, oratoriji ali ta, njegova najpomembnejša mojstrovina v h-molu, nista bila niti opraskanina na robu repertoarnega seznama slavnega zbora. A ko to slišiš, se vprašaš „zakaj ne?“ Kljub vsem svojim posebnostim kot dirigent (veste, če ste bili na kakšni izvedbi), Stephen Layton to opravi pravilno, kar pomeni, da simbolne oblike in forme Bachove edinstveno oblikovane glasbene arhitekture uspešno prevede v živahen, vitalen koncertni izvajalski organizem, ki je v formi, utrjen in pripravljen za dolgo pot.

Dober razlog za to kondicijo in vitalnost je dejstvo, da zbor sestavljajo mladi odrasli univerzitetni študenti, zborovski glasbeniki, ki vsak teden posvetijo precejšnje število ur petju in nastopanju. Čeprav ne manjka komentarjev o maši v h-molu, ki ugibajo o možnih razlogih za njeno sestavo/skladanje, ugotavljajo njeno neprimernost za liturgično rabo in navajajo njene različne izvirne vire, nihče ne omenja edinega najpomembnejšega praktičnega vidika: ne kako ali kje bi se morala izvajati, ampak kdo bi jo sploh moral izvajati? To je, če kdo meni, da je bilo delo kdaj mišljeno za izvedbo v celoti. Navsezadnje, ker očitno nima mesta pri bogoslužju in vsaj v Bachovem času ni bilo nobene druge priložnosti ali kraja za izvedbo maše, kateri zbor in v kakšnem kontekstu bi predstavil delo tako monumentalnih razsežnosti in zahtevnosti?

Morda je Bach nekako predvideval prihodnost, v kateri bi se taka dela lahko enostavno in učinkovito predstavila na posnetkih, ali, no, če ne to, vsaj obstoj koncertnih prizorišč, kjer bi se večja zborovska dela vseh vrst lahko uvrstila v program za zagnano javnost. Ne. Bolj verjetno Bach nikoli ni pomislil na koncertno izvedbo svoje maše (razen morda Kyrie in Gloria za svojo dresdensko „avdicijo“); njegova mojstrovina je bila ustvarjena sama zase, zaradi svoje vrednosti kot nekakšen vrhunec življenjskega dela skladatelja, koncept, ki ga današnji ljudje težko sprejmejo, zato jo moramo izvajati, kot da bi bila mišljena kot velika koncertna skladba za simfonične in filharmonične dvorane ter državna gledališča sveta, o, da ne omenjam stotin mestnih dvoran in lokalnih cerkva in drugih prizorišč skupnostnih zborov.

Dejstvo je, da maša v h-molu od vsakega zbora zahteva ogromno, da vzdržuje energijo, zbranost, podporo diha, kar vse vpliva na višino, zlitje, ravnovesje, torej na vse, od česar je odvisna spoštovanja vredna izvedba. Zbor, kot je ta iz Trinity College v Cambridgeu, je usposobljen za lotevanje dve uri dolgega, vokalno zahtevnega dela; malo od številnih amaterskih skupin, ki se tega lotevajo, ima potrebno vzdržljivost, in spet, poanta je, da nihče ne pravi, da morate. Kar me pripelje do glavne točke te digresije:

Lansko poletje (2017) sem ta zbor slišal na festivalu Elora v Ontariu, ko je izvajal bachovski koncert skupaj z lokalnim kanadskim ansamblom The Elora Singers. Program sta bila dva Magnificata, eden J. S., drugi njegovega sina C. P. E. Izven uradnega programa so bili dva ali morda trije stavki iz maše v h-molu, ne celotna, le toliko, da pokažejo ne samo, da se ti stavki lahko zelo veselo izvajajo posamično, ampak da lahko porušijo dvorano z golo dramatiko in vznemirjenjem, ob polni uporabi Bachove palete orkestrskih inštrumentov in moči vseh teh nadarjenih, zbranih, vitalnih, energičnih pevcev. Kakšen užitek.

Zbor Trinity, ki je, kot se je izkazalo, ta posnetek naredil le nekaj mesecev prej, je pel na pamet in gola radost na njihovih obrazih, povezanost glasbe s svobodno izraznim gibanjem pevskih teles med petjem je jasno pokazala, kako globoko je Bachova glasba zadela vsakega izmed njih, in jasno je bilo, da so z delom preživeli precej „kakovostnega“ časa. Skratka, če že bom slišal delo take duhovne globine in glasbene zapletenosti, ki zahteva tudi izjemne glasovne sposobnosti in telesno vzdržljivost, ga želim slišati tako, kot ga slišimo tu. Izvedbam/posnetkom takih zborov, katerih zasedba se nenehno spreminja, a katerih članstvo, mlado in neustrašno, je vedno na zelo visoki ravni, in ki jih v tem primeru vodi nekdo, ki je popolnoma uglašen ne le na repertoar, ampak tudi na sposobnost pevcev, da dosežejo tehnične in glasbene višave, je lastna neizogibna spontanost in svežina.

Deležni smo živahnih tempov, kar kaže Cum Sancto Spiritu (zvočni posnetek), ki je bil eden od zborov, izvedenih v Eloru, nenavadno prosojnih tekstur (slišiš vsak glas, vsako instrumentalno linijo v uvodnem Kyrie, na primer), vrhunskih solistov in enega bolj artikuliranih in pevcem prijaznih orkestrov, kar jih boste slišali pri tej glasbi, ki se vedno zaveda atmosfere, kontekstualnih vidikov barve in ravnovesja, in čeprav nimamo (izvirno zapisanih) oboe d’amore ali corna da caccia, da cenimo pomembne različice v Bachovi orkestraciji. (Če želite te zvoke zgodovinskih inštrumentov skupaj z vrhunskim zborom in solisti, izberite koncertni posnetek Franza Brüggena/Orchestra of the 18th Century iz poznih osemdesetih pri Philipsu; odličen je, čeprav zvok nima povsem take prisotnosti in jasnosti kot ta.)

Na voljo je nešteto posnetkov maše v h-molu, mnogi povsem dobri, večina se ne trudi povedati, katero izvajalsko izdajo uporabljajo (ta uporablja revidirano različico Bärenreiter Neue Bach Ausgabe iz leta 2010). Ko že govorimo o tem, nekateri poslušalci/zbiratelji se morda sprašujejo o zgodnejši (2014) izdaji maše v h-molu pri isti založbi z Arcangelo, in če imate to ploščo, morda mislite, da vidite dvojno: razen naslovnice so zapisi v knjižici povsem enaki (spremenjeni so bili le datumi). Izvedba je še en zelo trden napor, dobro posnet, z le nekaj trenutki neravnovesja v uvodnem Kyrie, zaradi katerih ne dosega najvišjega priporočila. (O uporabljeni izdaji ni omembe.) Največ kritiške pozornosti bo verjetno pritegnil nedavni posnetek pri Carusu, ki uporablja lastno novo izdajo maše in kot glavno besedilo za prvi del maše uporablja tako imenovane „dresdenske glasove“.

Kot nekdo, ki je ob pripravi te kritike ponovno obiskal več kot ducat posnetih različic maše v h-molu, je moj sklep, da ta ponuja slogovno zdrave, Bachu zveste izvedbe, ki so hkrati sodobne in zgodovinsko poučene, katerih interpretativno gledišče in tehnični detajli bodo prestali preizkus časa, in katerih zborovsko petje je čudež, stvar lepote, ki jo je treba uživati v službi Bachove trajne mojstrovine.

Umetniška kakovost: 10
Kakovost zvoka: 10

David Vernier