Bach: Christmas Oratorio

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, The Independent (Michael Church).

Pri dragih klasikah lahko domačnost rodi tako zadovoljstvo, da postanemo slepi za njihovo posebnost. Zato je bilo koristno, da nas je v programskem zapisku Anthonyja Burtona k Bachovemu „Božičnemu oratoriju“ spomnilo, da je bila večina glasbe za to sakralno mojstrovino predelana iz posvetnih kantat, napisanih v čast saškemu kraljevemu rodu, za praznovanje njihovih rojstnih dni in obiskov v Leipzigu: tako so bila orodja posvetnega laskanja ponovno uporabljena v božanske namene. Medtem me je presenetilo izjemno ujemanje verzov njegovega luteranskega besedila s podobami v srednjeveški sufijski mistični poeziji. „Prepare yourself, Zion, with sweet desire ... Today your cheeks must be more beautiful to behold; hurry to love your bridegroom ...“ Obe veri seksualizirata srečanje med Bogom in človekom.

Vse to je zgolj postranska zadeva ob dejstvu, da smo imeli za ta koncert zvezdniško zasedbo solistov, enega najsposobnejših zborov v panogi in britansko nedvomno najboljši ansambel na zgodovinskih instrumentih v obliki Orchestra of the Age of Enlightenment. Ko se je zbor Trinity College Cambridge pod vodstvom Stephena Laytona zagnal v radostni uvodni zbor, je bilo jasno, da smo v varnih rokah. In ko je James Gilchrist - eden naših najuspešnejših oratorijskih tenoristov - zapel svoj prvi recitativ, ki mu je sledil neprimerljivi kontratenorist Iestyn Davies, je bilo vse prav na svetu. Tu je protejski Davies - sveže prihajajoč iz glavne vloge v Händlovem „Mesiji“ v dvorani Wigmore Hall - uporabil čist instrumentalni zvok, medtem ko se je Gilchrist na zahteve svoje vloge odzval z eksplozivno energijo in bleščečimi poleti koloratur: če je v trenutkih zdrsnil v manirizem, je bilo to skoraj neizogibno, glede na virtuoznost, ki jo je zahteval Bach.

Neal Davies, še en oratorijski veteran, je bil napovedan kot basist, a pojavil se je Christopher Purves: Purvesovo ozadje v operi - in morda tudi njegovo mladostno delovanje pri skupini Harvey and the Wallbangers - se je jasno čutilo v drami, s katero je prežel svoje besede. Le sopranistka Elin Manahan Thomas se je zdela pod ravnjo, s plitvim, cvilečim zvokom: njen glas ni imel vsebine in ni dajal občutka, da izhaja iz diafragme. Nobena pohvala ni previsoka za orkester, katerega trobente in oboe so izčarale nebesa.