Bach: Christmas Oratorio

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, The i (Michael Church).

Ob starajoči se in hitro krčeči vojski vernikov anglikanske cerkve obupno potrebujejo novo vlogo. Mnogim je pandemija ponudila idealno priložnost za rast občestva, saj so se spremenile v banke hrane in javne kuhinje. Druga pot do odrešenja je bila, da se njihove (pogosto lepe) stavbe spremenijo v koncertne dvorane. Njihova akustika je lahko odlična, vzdušje pa je za glasbo kot ustvarjeno.

Tako zagotovo velja za veličastno baročno stavbo na tihem westminstrskem trgu. Vsi niso St John’s Smith Square imeli za veličastno: Dickens jo je opisal kot „some petrified monster, frightful and gigantic, on its back with its legs in the air“. A Hugh Casson je bil eden mnogih arhitekturnih komentatorjev, ki so zunanjo razkošnost primerjali z notranjim mirom: „All within is quiet simplicity – a lofty, spacious, emptiness filled with a pale clear light… It’s all as cool and quiet and evocative as the inside of a sea shell.“

Več kot 200 let je stavba služila svoji župniji. Leta 1742 jo je poškodoval požar; leta 1773 jo je zadela strela; nato je leta 1941 doživela neposreden zadetek zažigalne bombe – 20 let je razvalina ležala odprta nebu. Nato je bila kot odpadni material prodana in preurejena v čudovit koncertni prostor, kakršen je danes.

Ob božiču zaživi, saj se zanjo potegujejo vrhunski vokalni ansambli. Za zbor Trinity College je bil na sporedu Christmas Oratorio J. S. Bacha, herkulsko delo, katerega nastanek se današnjim poslušalcem utegne zdeti čuden. Kajti namesto da bi bilo skomponirano, je bilo pravzaprav sestavljeno iz skladateljevih najljubših uspešnic – to je bil njegov način, da svoji glasbi zagotovi daljše življenje. Poleg tega ni bilo nikoli mišljeno za izvedbo naenkrat: Bach je želel, da bi ga izvajali v dveh cerkvah, v nadaljevanjih skozi več tednov.

To je bil povsem osupljiv večer. Svetla svežina zvoka zbora – in njegovi čudovito nadzorovani pianissimi – so zagotovili idealno ozadje za kameleonske spremembe barve orkestra. In solisti so bili pričakovano sijajni: jasno zveneči sopran Anne Dennis, topli bariton Matthewa Brooka, osupljivo bogat ton kontratenorista Iestyna Daviesa in razburljivi visoki toni tenorista Gwilyma Bowena.

Bachovo mojstrstvo teksture je zagotovilo nove užitke na vsakem koraku: bas, ki si deli oder z dvema oboama, nato s trobento, tenor s flavto, alt z violino, sopran, ki ga izravna bas. In ko so se godala izmenjavala z lesenimi pihali iz časa nastanka, se je zvočna krajina večkrat spremenila v hipu.