Bach: Christmas Oratorio

Če naj bi ta letni čas vsakogar spodbudil k štetju svojih blagoslovov, potem en dragocen glasbeni dar ta teden svetlo žari nad dvorano Smith Square Hall. Za zborovski ansambel Polyphony, njegovega vodjo Stephena Laytona in Orchestra of the Age of Enlightenment je to povsem običajen božični festival v Westminstru: sinoči Bachov Božični oratorij, nocoj Mesija.

A od Bacha sem odšel z mislijo, da bi pred približno štirimi desetletji takšno zgodovinsko poučeno baročno muziciranje take kakovosti in predanosti večini poslušalcev še vedno pomenilo revolucijo - morda nekakšen čudež. Danes se taka vsakdanja odličnost šteje za običajno poslovanje, čeprav se finančna in institucionalna podlaga, na kateri temelji, v teh dneh pogosto zdi bolj krhka kot kdaj prej.

Le nekaj let starejša od glasbe (dokončane 1728), je cerkev Thomasa Archerja, zdaj preimenovana v St John's, gostila predstavitev prvih treh delov oratorija s Polyphony/OAE, prepolovljenih s kratkim, žarečim in udarnim sezonskim motetom Heinricha Schütza: Hodie Christus natus est. Čeprav program, ki zajema vseh šest dni Bachovih božičnih skladb sredi 1730-ih, pomeni dolg večer, bi si želel slišati vsaj še zadnji, veličastni del. Nič hudega: kar smo dobili, je bil banket, brezhibno postrežen.

Od uvodnega radostnega hrupa „Jauchzet, frohlocket“ naprej so Layton in 14 pevcev Polyphony ustvarili mogočen zvok z razigranostjo tona v paru z jasnostjo dikcije. David Blackadder in njegov trio trobent so pihali z docela samozavestjo, a brez nasilne razmetavosti. In grmeči timpani Scotta Bywaterja so stresali temelje cerkve.

OAE uspe zliti zemeljskost in rafiniranost s prevzemajočim učinkom. V tej lepi akustiki je neomajna skupina kontinua - violončelista Jonathan Manson in Andrew Skidmore, basist Cecelia Bruggemeyer, orglavec Stephen Farr - diskretno trdno dala čutiti svojo prisotnost ob vsakem koraku. Bach v svojem najbolj slavnostnem in razkošnem oblačilu razkazuje tako moč kot rafiniranost te zasedbe.

Image
master storyteller: Neal Davies
Uživali smo v niansiranem in izraznem vokalnem pripovedovanju evangelijskih recitativov v podaji tenorista Jamesa Gilchrista in basista Neala Daviesa. Ne glede na to, kako znane so, morajo zgodbe o pastirjih na poljih in modrih ob jaslih delovati kot osupljiva razodetja; oba pripovedovalca sta stare besede spet naredila bleščeče in blesteče. Njuni arii so imeli podoben razpon izraza in vnet napad: Davies (na sliki zgoraj) v krepki gorečnosti svojega „Grosser Herr“, Gilchrist v dirkaškem vznemirjenju „Frohe Hirten“.

Sopranistka Hilary Cronin, nebeška, a nikoli ženskasta (na sliki spodaj), je svojim duetom prinesla angelski lesk, zlasti v bleščečem „Herr, dein Mittleid“ z Daviesom. V tako močnem skupinskem nastopu se zdi krivično izpostavljati ljubljence - a mezzosopranistka Helen Charlston je z altovskimi ariami podala resnično zvezdniško izvedbo. Če si še kdo v tem delu želi dečkovskih pevcev, v maniri Harnoncourta, morda ni bil najbolj zadovoljen. Nič hudega: Charlston nam je dala moč in globino tona ter čustva, ki ni zvenela veselo „operno“, ampak preprosto in čisto človeško.

Image
angelic visitor: Hilary Cronin
Od „Bereite Sich, Zion“ prek „Schlafe, mein Liebster“ do „Schliesse, mein Herze“ se je vsaka njena sakralna paradna točka zdela novo skovana in sveže doživeta. Nadzor in intonacija nista nikoli omahnila, saj sta občutljivo fraziranje in glasnost zvok usklajala z pomenom. Nekateri trenutki bi lahko ustavili Heroda na poti - kot jeklen crescendo na „Schlafe, mein Liebster“. Težko je zgrešiti z glasbo, tako vzvišeno kot ta? Kot ve vsak ljubitelj Bacha, ni tako.

Medtem so instrumentalni deli v daru in učinku korakali s pevci. Vedno prisotna lesena toplina oboj (Alexandra Bellamy, Sarah Humphrys); Blackadder in njegova trobentna četa; flavti (Lisa Beznosiuk, Neil McLaren) in - nepozabno - solo violina vodje Margaret Faultless za „Schliesse, mein Herze“: vse je pomagalo tkati zvočno preprogo, ki nas je držala blizu, a ohranjala svoje barve razločne. V koralih in zborih sta Layton in pevci svojim linijam dala značaj in kontrast, od skoraj hrupnega vriska uvodne in sklepne točke do sproščene, skoraj zaspane nežnosti uspavanke „Ach mein herzliebes Jesulein“.

Laytonovi skrbno odmerjeni tempi in dinamični preskoki so zagotovili dovolj drame, a brez grobe senzacije: zgodba in njen pomen sta stopila v središče. Baročno muzikalnost te spretnosti in elegance zdaj jemljemo skoraj za samoumevno. Ne bi smeli. V vsakem letnem času bi morala ostati vir začudenja - in hvaležnosti. Še enkrat preštejte te blagoslove.

Izvirnik: The Arts Desk