Bach: Christmas Oratorio

V okviru božičnega festivala v St John's Smith Square so zbor Trinity College v Cambridgeu in Orchestra of the Age of Enlightenment pod vodstvom dirigenta Stephena Laytona izvedli prvi, drugi, tretji in šesti del Bachovega Christmas Oratorio, s solisti Katherine Watson, Iestynom Daviesom, Jamesom Gilchristom in Nealom Daviesom. St John's je bil do zadnjega kotička poln.

Bach je delo napisal kot skladno celoto, čeprav so ga izvajali razporejeno čez šest dni v oktavi Gospodovega rojstva. Ker je za izvedbo v enem večeru precej predolgo, se je rešitev, da so izvedli prve tri in zadnji del, dobro obnesla ter nam podala jedro zgodbe in nekaj najlepše glasbe.

Zbor je delo pred kratkim posnel s Stephenom Laytonom, OAE in podobno zasedbo solistov. V St John's je zbor občudovanja vredno nastopil po spominu. Bilo je okoli 40 pevcev in 28 instrumentalistov, kar je verjetno precej več izvajalcev, kot jih je Bach pričakoval. V živahnem uvodnem zboru Jauchzet, frohlocket! je bilo lepo ravnovesje med zborom in orkestrom. Čeprav moram priznati, da se mi je Bachova orkestracija tu s kombinacijo flavt in trobent vedno zdela bolj zmaga upanja nad izkušnjo.

James Gilchrist je bil zelo vpleten evangelist, ki je besedilo živo projiciral in pripoved približal poslušalcem. Njegov visoki register je imel lahkotno tekočnost, ki jo ta vloga zahteva. Njegova arija v drugem delu, Frohe Hirten, je bila tiho živa, z nekaj vtisljivimi pasažami, dopolnjenimi z lepim flavtinim solom. Njegova arija v šestem delu, Nun mögt ihr stolzen, je ustrezno povzela vso njegovo izvedbo. Tu, kot tudi drugje, je besedam zares dal pomen, prenesel globlji smisel besedila in to združil s čudovitim tonom ter lepo lebdečimi visokimi toni.

Oratorij nima poimenovanih vlog in čeprav evangeljsko besedilo večinoma poje tenorist, obstajajo še drugi recitativi z Picanderjevim besedilom, ki so razdeljeni med solisti. Arije so razdeljene podobno.

Z delom sem se prvič seznanil na posnetku, na katerem je alt solo pel Paul Esswood. Nastopi Iestyna Daviesa so me kar spomnili na ta spomin. Iestyn Davies je v svoje soli vnesel veliko lepoto tona in odličen občutek za linijo. Bereite sich Sion je bila odpeta z lepim občutkom enega udarca na takt in lepo oblikovanimi frazami. Schlafe mein Liebster v drugem delu, ena mojih najljubših arij v delu, je bila nežno lepa z združitvijo lepote tona, občutka za linijo in občutka intimne uspavanke. Zadnji arii Iestyna Daviesa, Schliesse, mein Herz, je bila prav tako odlična, zelo ganljiva izvedba, dopolnjena z lepim solističnim violinskim delom.

Basist Neal Davies je bil v svojih recitativih izjemno živ. Njegova arija Grosser Herr v prvem delu je imela lep bravurozen občutek z nekaj čudovito samozavestnimi fioriturami in napetim igranjem trobent. Duet Neala Daviesa s sopranistko Katherine Watson v tretjem delu, Herr, dein Mitleid, je bil veliko veselje. Njuno uravnoteženo in privlačno izvedbo je dopolnilo nekaj lepega igranja oboe.

Sopranistka Katherine Watson je potegnila nekoliko krajšo, saj ji je bilo dodeljenega malo recitativa. Ko pa je končno prišla do svoje arije v šestem delu, je navdušila z izrazitim lirskim sopranom in lahkotno tekočnostjo, zaradi česar je bila arija prijetno privlačna, hkrati pa je prejšnjemu recitativu vnesla občutek drame.

Zbor ima v tem delu veliko vlogo, saj je v njem nekaj krepkih zborov. Poleg uvodnega tretji del odpira še en izvrsten primer, Herscher des Himmels, ki so ga mladi pevci obdarili z lepim poskokom in zamahom. Peli so s svetlim, mladim tonom, lepo gibkim in zbranim, in so se očitno odzivali na Laytonovo podrobno dirigiranje, tako da so bila vsa besedila lepo poudarjena. Šesti del odpira še en lep zbor, Herr, Wenn die stolzen Feinde schnauben. Tu je bil podan tekoče in z značajem. Skoraj tako pomembni so korali, kjer je zbor združil lepoto tona z odličnim občutkom za besede.

To je bila izvedba, ki je uporabila sile, precej drugačne od Bachovih lastnih, glede velikosti zbora, verjetno godalne zasedbe in rabe odraslih namesto dečkov za soprane in alte. Toda skrb in pozornost sta bili posvečeni vprašanjem ravnovesja, vsi vpleteni pa so besedilo projicirali. Še več, čuti se, da je to nekaj pomenilo. Stephen Layton je očitno navdihujoč dirigent in nas je tu prepričal o duhovni naravi pripovedovanja božične zgodbe.

Bach daje svojim instrumentalistom številne solistične trenutke. Moj najljubši je nedvomno njegova uporaba oboističnega kvarteta (dveh oboi in dveh oboi da caccia) v drugem delu, zlasti koral na koncu Wir singen dir in deinem Heer. Posebej je treba omeniti tri trobentače, ki so nam podali izvrstne poglobljene izvedbe Bachovih visokih trobentnih partov.

To je bila lepa in navdihujoča izvedba ene najbolj privlačnih Bachovih partitur.

Robert Hugill