Bach: Christmas Oratorio

Slišati Bachov Božični oratorij v cerkvi St John’s, Smith Square, je zelo posebna izkušnja, saj je bilo Bachovo delo prvič izvedeno v božičnem času 1734/5, cerkev Thomasa Archerja pa je bila dokončana šele šest let prej. Ta oratorij je zdaj v božičnih praznovanjih glasbenega Londona prav tako trdno zasidran kot Polyphonyjeva Mesija (v ponedeljek zvečer, na istem mestu, z istimi solisti in dirigentom), združitev Orchestra of the Age of Enlightenment, Choir of Trinity College, Cambridge in solistov tega večera pa ne bi mogla biti boljša.

Stephen Layton to glasbo dirigira z veselo nespoštljivostjo, ne v smislu nespoštovanja verskih izvirov dela, temveč zato, da bi izpostavil vso bogato človeško dramo zgodbe. Od orkestra na vrhuncu forme dobi sijajno igro; veličastne, „srebrno renčeče“ trobente pod vodstvom Davida Blackadderja, vrtinčeče se flavte in oboe pod vodstvom Lise Beznosiuk in Katharine Spreckelsen ter milozvočne violine pod navdihujočim glasbenim vodenjem Margaret Faultless so tvorile popolno spremljavo skupini solistov in zboru, ki bi mu bilo težko najti enakovrednega na katerem koli prizorišču.

Pripoved je bila v zmožnih rokah Jamesa Gilchrista, čigar jasen, včasih piskajoč ton je popoln nosilec pripovedovanja, četudi njegove bolj okrašene pasaže v arijah ne ponudijo povsem dovolj glasovnih ognjemetov. Najboljši je v nežnih trenutkih recitativa, kjer fraze, kot je ‚und bewegte sie in ihrem Herzen‘, zadenejo naravnost v srce. Iestyn Davies je altovske soliste pel z gotovo tekočnostjo in čudovitim nadzorom, ‚Schliesse, mein Herze‘ pa je bil posebej lep prikaz njegove spretnosti.

Neal Davies se mi vsakič, ko ga slišim, zdi vse bolj podoben idealnemu händlovskemu basu; Bachova glasba zahteva enako zapovedovalno frazo in sposobnost, da zveni deklamatorno in nežno, kakor je potrebno, basovske arije in recitativi pa so imeli ob tej priložnosti pravi pečat veličine – ‚Grosser Herr, o starker König‘ je bil veličasten. Ponedeljkova ‚The Trumpet Shall Sound‘ bi morala biti arija, ki jo je treba posebej uživati. Katherine Watson je letos naredila velik vtis v Glyndebourneu s svojo Diano v Hippolyte et Aricie; zvonko jasnost tona združuje z resnobnostjo nastopa, njeni recitativi in arija pa so nenehno razveseljevali.

Zbor Trinity Collegea je podal vrhunsko izvedbo korala in zborov, izvedenih brez partitur, pri čemer je bil vsak glas pozoren na nianse pripovedi, od neukročenega veselja v ‚Jauchzet, frohlocket‘ do veličastnosti v ‚Nun seid ihr wohl gerochen‘. Isti zbor, dirigent in solisti, z edino izjemo Neala Daviesa, so slišni na novem posnetku založbe Hyperion, ki bo zagotovo izzval izvedbe, ki so že v katalogu.

Melanie Eskenazi