Bach: Christmas Oratorio

Vsak božični termin ni nujno komercialen in rutinski. St John’s sicer vsako leto s svojim božičnim festivalom napolni dvorano, a zakaj ne bi, ko so glasovi zadnjih dveh dogodkov, ob podpori nič manj kot Orchestra of the Age of Enlightenment, najboljši, kar jih je mogoče najti za velika spomenika Handla in Bacha?
Res je, da Bachov rog obilja praznovanja ni oratorij kot Handlova Messiah, temveč zaporedje šestih samostojnih kantat, od katerih sta sinoči izvajalci izpustili dve, ki prav nič ne zaostajata za ostalimi (pravzaprav je četrti del, z rogovi, ki krasijo dva izvrstna zbora, sopranskim „odmevnim“ številom in tenorjem, ki tekmuje z dvema violinama, morda moj najljubši). Odgovor je, predvidevam, da bomo morali kupiti njihov novi komplet CD-jev, ki ga je na theartsdesk toplo pohvalil Graham Rickson, če želimo slišati, kar smo zamudili.
Vseeno je bilo to, kar smo dobili, dovolj bogato; štiri zahtevne kantate v enem večeru je več, kot bi običajno pričakovali. Spraševal sem se, kaj nas čaka, ko je Stephen Layton začel s prehitro, skoraj militaristično uvodno točko, klici „Jauchzet, frolocket“ („Vriskajte, radujte se!“) pa so jih pevci zbora iz Trinity Collegea v Cambridgeu izvajali večinoma z negibnimi obrazi (ena žareča nasmejana pevka v prvi vrsti je druge naredila videti neljudske). A morda je bil to togi strah pred nastopom pred občinstvom brez not, za katere bi se lahko skrili, in kmalu so se sprostili ter dokazali, da so v vsem enakovredni zboru iz Clare Collegea, ki sem ga slišal večer prej. Res, medtem ko soprani morda nimajo povsem žarečega sija sester iz Clare, tenorji in basi iz Trinityja ustvarjajo bolj polno, zrelejše zvenenje od tekmecev. Zbor je gorel kot angeli in podal tako iskreno in slogovno izbrušeno pastirsko zahvalo, kot si je le mogoče želeti.

Veličastni vrhunec je bil najbolj samosvoj in izviren od Bachovih uvodnih zborov, mišičasto spodbujanje v šestem delu, naj vztrajamo proti ošabnim sovražnikom in hudiču. Kar zadeva tri naravne trobente OAE, ki jih je vodil njihov pristni kralj David Blackadder in jih je Bach tu spodbujal k še bolj izpostavljenim podvigom virtuoznosti, kako je mogoče, glede na izvrstno delo prejšnjega večera, da London v enem vikendu postavi šest tako mojstrskih izvajalcev na tem običajno muhastem inštrumentu, ki rad poči?

Skromnejše, a prav tako neizumetničeno solistično in obligatno igro so prispevali flavtistka Lisa Beznosiuk, violinistka Margaret Faultless in skupina oboistov, med njimi dva, ki sta menjala za oboo da caccia, ki pastirski idili drugega dela daje njeno sramežljivo in ljubko barvo. Brezhibno pevsko zasedbo je vodil James Gilchrist. Mlajši tenorji morda proizvedejo sladkejši zvok, a nobeden ni in nikoli ne bo živahnejši ali bolj sočuten interpret vloge evangelista, ki te kantate po pripovedni sestavini loči od mnogih drugih. V Gilchristovem barvanju je iskra genialnosti (mislim zlasti na pomirjujoči trenutek, ko nam Luka pove, kako je „Marija vse te reči hranila in jih premišljevala v svojem srcu“). In njegova izvedba kljubovalne zadnje arije ni bila nič manj živa: tu je umetnik, ki pritegne vse občinstvo s seboj. Podobno, a bolj zadržano, to stori kontratenorist Iestyn Davies, ki zvoke trobentanja uspavanke drugega dela sence z neprizemeljsko lepoto in fraze zaokrožuje z dovršeno umetnostjo.

Na obeh koncih kvarteta smo imeli mladost oziroma izkušenost v Katherine Watson in Nealu Daviesu, a Watson svojo liriko toplino uporablja, da besedilu da enako nujen in očarljiv smisel kot Davies. Ker je to solistična zasedba, predvidena za nocojšnjo Messiah, ki so jo lani prav tako izvedli do popolnosti, bi bilo bolje, da poskusite dobiti vstopnico za še en zajamčen slavnostni predvečer.

David Nice