Bach: Christmas Oratorio

Le malo zbirk predelane glasbe so glasbeniki in poslušalci sprejeli tako toplo kot Weihnachtsoratorium Johanna Sebastiana Bacha v letih, odkar so ga leta 1857 znova predstavili občinstvu. Nastal je za praznovanje božičnih bogoslužij v leipziških cerkvah Nikolaikirche in Thomaskirche pozimi 1734–1735, Bachova partitura pa je uporabila glasbo, zloženo za več posvetnih kantat in dva njegova pasijona, s čimer je nadaljevala običajno prakso pri ustvarjanju obsežnih del, ki sta jo pogosto uporabljala tako Bach kot praktično vsi njegovi sodobniki. Čeprav so glasbeni zgodovinarji preteklih let trdili drugače, je iz skrbno zgrajenega prepletanja tonalnih zaporedij in glasbenih oblik jasno, da je Bach Weihnachtsoratorium zasnoval kot eno samo delo v šestih delih in ne kot niz kantat z naključnimi sezonskimi povezavami. Česar ni mogoče vedeti, je, ali je Bach, katerega glasba se je za časa njegovega življenja le redko širila onkraj umetniških središč, v katerih je deloval, sploh pričakoval, da se bo njegov oratorij za božič 1734 ohranil in bil v prihodnosti izvajan. Podobno kot opustitev prvotnega načrta, da bi Eifflov stolp po koncu svetovne razstave leta 1889 podrli, se zdi zamisel o razstavljanju takšnega spomenika zahodne sakralne glasbe danes naravnost zločinska. Slogovna enotnost posameznih delov je veličastno pričevanje o Bachovem daru za zapleteno matematiko ohranjanja tematskih elementov čez obsežne glasbene pokrajine. V tem smislu Weihnachtsoratorium kot neprekinjeno zasledovanje dramatičnih in glasbenih niti od začetka do konca skorajda ni manj impresiven kot Wagnerjev Der Ring des Nibelungen; seveda je bistveno manjši po obsegu, a prav tako poln nekaterih najbolj nepozabno lepih strani svojega skladatelja. Nobena glasba v zahodnem kanonu ne prenaša katarzične radosti bolj vznemirljivo kot slavnostni zvoki „Jauchzet, frohlocket, auf, preiset die Tage“, ki oznanjajo rojstvo Odrešenika v tlačeče grešni svet, in tudi med Bachovimi deli je malo klicev upanja in zamaknjene duhovnosti, ki bi bili bolj ganljivi od „Fallt mit Danken, fallt mit Loben“. Ne glede na raznolik izvor posameznih kantat v Weihnachtsoratorium ni niti ene strani, ki ne bi vsebovala glasbe izjemne kakovosti. Je vrsta partiture, ki navdihne uvidevne glasbenike, da dajo najboljše, kar zmorejo, umetniki, ki jih je zbral Hyperion za ta posnetek, pa svojo skupno inteligenco in muzikalnost posvetijo izjemni izvedbi Bachove glasbe. Veliko odličnih izvedb Weihnachtsoratorium je bilo zapisanih na plošče, a najboljše med njimi lahko le dosežejo visoke standarde tega posnetka: to so umetniki, ki Bachovo glasbo razumejo in ljubijo, njihov trud pa poslušalca, ne glede na njegovo prepričanje, sprejme v pravi duh božičnega časa.

Neokrnjene višine odličnosti, ki jih je Bach ohranjal skozi vso glasbo za Weihnachtsoratorium, so še bolj očitne v izvedbi, ki je tako dosledno dovršena kot ta, velik del te doslednosti pa je mogoče pripisati nezmotljivo slogovnemu vodenju Stephena Laytona. Maestro Layton tu znova dokazuje globino svojih instinktov za baročno glasbo, pa naj je bila prvotno zložena za Leipzig ali London. Čeprav je prava mojstrovina, Weihnachtsoratorium ni delo, ki bi bilo imuno pred slabo zasnovanim ali brezbrižno izvedenim dirigiranjem: subtilni premiki razpoloženja od razkošno slavnostnega do zamaknjeno zamišljenega so veliko učinkovitejši, kadar je dirigent pozoren na glasbena sredstva, s katerimi jih Bach izraža. Glede bistvene muzikalnosti in popolnega razumevanja načinov, na katere Bach z izrazitimi ritmi in tonalnimi zaporedji poganja božično pripoved, v Maestro Laytonovem tempiranju te izvedbe ne manjka ničesar. Kritične razlike v instrumentaciji med šestimi deli, ki jih opredeljuje izmenična uporaba trobent in lesenih pihal, so spretno obravnavane, ne da bi bila zakrita širša arhitektura dela. Za izvedbo katerega koli Bachovega oratorija nenavadno ni nobenega tempa, ki bi se zdel kaj drugega kot idealen za to glasbo. Sestavni del uspeha Maestro Laytonove zasnove partiture so čudovite izvedbe zbora Choir of Trinity College, Cambridge, in Orchestra of the Age of Enlightenment. Pevci Trinity Collegea proizvajajo natanko tisto težo tona, ki napolni Bachovo zborovsko glasbo, brez nevarnosti ne anemičnega zvoka nedavno modne prakse enega glasu na partijo ne slonjih travestij viktorijanskih izvedb, in pojejo skrbno poudarjeno, a naravno zveneče nemščino. Z uporabo najboljših prvin slavnih britanskih zborovskih tradicij je zlitje, ki ga dosega zbor, odlično, „osvetljevanje“ posameznih glasov znotraj zborovskih tekstur pa je povsem odsotno. V petju sopranov je zaznati čistost dečjih glasov, vendar sta absolutna zanesljivost intonacije in širši razpon dinamike, ki ju omogočajo odrasle pevke, v tej glasbi še posebej dobrodošla. Orchestra of the Age of Enlightenment, od nekdaj eden najelegantnejših ansamblov na historičnih inštrumentih, tej izvedbi daje svojo najboljšo muzikalnost in z zavzetostjo odgovarja na široke obrise in intimne podrobnosti Maestro Laytonovega vodenja. Obvladanje Bachovega sloga je od ansambla, hvaljenega zaradi zgodovinsko ustrezne igre, pričakovano, a glasbeniki Orchestra of the Age of Enlightenment potrjujejo, da niso le brezhibno šolani glasbeniki: v tej izvedbi Weihnachtsoratorium so polnopravni udeleženci drame, njihovi posamični in skupni prispevki pa se v združitvi s solističnim in zborovskim petjem ter Maestro Laytonovim navdihnjenim vodenjem prepletajo v nenavadno lepo tkanino iz Bachovih glasbenih niti.

Tako občudovanja vredne okvirje pogosto pokvarijo nepopolni portreti solistov, zato gre velika zahvala tistim, ki so ta posnetek načrtovali, da so angažirali kvartet solistov, med katerimi ni nobenega razočaranja. Čeprav glas sopranistke Katherine Watson v najvišjih legah njene glasbe občasno nekoliko izgubi gladkost, se privlačno lesketa, zlasti v „odmevni“ ariji „Flößt, mein Heiland, flößt dein Namen“ v četrtem delu. Gospa Watson občutljivo obravnava „Nur ein Wink von seinen Händen“ v šestem delu, njeni prispevki k tercetu „Ach, wenn wird die Zeit erscheinen“ v petem delu pa so sijoči. Gospe Watson z zaobljenimi toni na nasprotnem koncu glasovnega spektra ustreza basist Matthew Brook. Že od petja „Großer Herr, o starker König“ v prvem delu dalje g. Brook ponuja očarljivo, odkrito zapeto izvedbo basovske glasbe. Čudovit duet s sopranom v tretjem delu, „Herr, dein Mitleid, dein Erbarmen“, sta razkošno zapela tako gospa Watson kot g. Brook, basistovo petje v vzvišeno domiselnih prizorih z zborom v prvem in četrtem delu pa je primerno polno začudenja. Glas g. Brooka je na vrhu njegovega obsega zmerno močnejši kot na dnu, vendar pri obravnavi glasbe ničesar ne le približno nakaže. Edina možna pripomba na izvedbo g. Brooka je, da je v šestem delu izrazito prijazen Herod, s komaj kakšnim namigom dvoumnega namena v navodilih, naj najdejo Kristusovo dete, da bi ga tudi on lahko „počastil“. Glasbeno pa je petje g. Brooka dosledno impresivno. Po kakovosti, ki preseže celo zelo dobre izvedbe na prejšnjih posnetkih Weihnachtsoratorium, je petje kontratenorista Iestyna Daviesa. Altovske soloparije poje z redko kombinacijo sloga, gracioznosti in bistro lepega tona, g. Davies pa petje popolnoma obvladuje v tesituri svoje glasbe. Eterični lesk g. Daviesovega zgornjega registra je izjemno učinkovit, prav tako neafektirani, a zbrani način njegovega petja. Med izvedbami njegovih arij, ki merijo v čustveno jedro glasbe in vedno zadenejo cilj, je še posebej nepozabno g. Daviesovo petje „Schlafe, mein Liebster, genieße der Ruh“ v drugem delu – z nekaj manj kot enajstimi minutami najdaljša arija v oratoriju. Pravzaprav je vsak trenutek g. Daviesove izvedbe nepozaben: tudi v primerjavi z drugimi posnetki tega nadarjenega mladega pevca, ki napreduje od uspeha do uspeha, je ta Weihnachtsoratorium impozanten dosežek.

Vsaka pripoved, ne glede na temo, ki je podana tako pretresljivo kot v Evangelistu Jamesa Gilchrista v tej izvedbi, mora nujno pritegniti poslušalčevo domišljijo. Bach pri pripovedi božične zgodbe ne računa na Evangelista toliko kot v svojih pasijonih, a velik del kumulativnega učinka te izvedbe Weihnachtsoratorium izvira iz g. Gilchristovega dušnega, zvočnega petja. G. Gilchrist je eden redkih tenoristov današnjega časa, za katere je obvladanje zahrbtno visoke tesiture Bachovih evangelistovskih vlog druga narava in ne skrbno nadzorovan podvig, neomejena svoboda, s katero njegov diamantno svetel glas teče skozi evangelistove recitative, pa je eden vrhovnih užitkov tega posnetka. G. Gilchrist se enako spretno znajde v nižjih težiščih glasovne teže v tenorskih ariah. Pozivanje „pastirjev, ki so bedeli na polju“ v drugem delu, „Frohe Hirten, eilt, ach eilet“, je zapeto široko, osredotočenost, ki jo g. Gilchrist vnese v petje „Ich will nur dir zu Ehren leben“ v četrtem delu, pa je hipnotična. Tudi „Nun mögt ihr stolzen Feinde schrecken“ v šestem delu g. Gilchrist zapoje ganljivo. Da isti pevec poje evangelistovo glasbo in tenorske arije, ni tako nenavadno pri izvedbah Weihnachtsoratorium kot pri Bachovih pasijonih, a izvedba, tako zelo odlična, kot jo na tem posnetku podaja g. Gilchrist, je redka v katerem koli repertoarju.

Bachov Weihnachtsoratorium je na ploščah bolje prešel kot mnoge baročne mojstrovine, njegova diskografija pa ohranja izvedbe večine največjih Bachovih pevcev in dirigentov 20. in 21. stoletja ter tudi pomembne nastope pevcev, za katere je bila Bachova glasba netipičen repertoar. Tako kot je v vsaki generaciji veliko velikih pevcev in velikih glasov, a le majhno število umetnikov, v katerih se obe odliki združita, je veliko izvedb Bachove glasbe, ki bodisi ohranjajo visoke umetniške standarde bodisi v celoti raziskujejo čustvene niše, a malo takih, ki obe nalogi opravijo z enako spretnostjo. To sedanji posnetek založbe Hyperion doseže z neprisiljeno elegantnostjo in prefinjenostjo. Ta izvedba, v kateri se znanost podaja roko z večnim iskanjem razkritja najglobljega bistva skladateljeve glasbe, išče najresničnejšo moč umetnosti, neulovljivo zmožnost, da preseže vse meje politike, religij in družb na potovanju do nezaščitenih kotičkov človeške psihe. Ne glede na to, ali posamezni poslušalec verjame, da se je pred dvema tisočletjema v Betlehemu rodil človek, Mesija ali mit, ta posnetek slavi Bachovo sporočilo o ponovnem rojstvu in prenovi na načine, ki jih ni treba sprejeti na vero.

Voix des Arts