Bach: Christmas Oratorio

Bachov Božični oratorij se je začel kot niz sorodnih kantat, zasnovanih za izvedbo ob šestih cerkvenih praznikih med božičem in svetimi tremi kralji. Skladatelj je predelal več zgodnejših del – med njimi posvetne skladbe za saškega volilnega kneza in njegovo družino – in ustvaril prepričljivo zmes zborovskih točk, recitativov in arij, ki skupaj pripovedujejo zgodbo o Jezusovem rojstvu in premišljujejo o njegovi globoki skrivnosti.

Stephen Layton sledi zgledu Bacha in njegovega neznanega libretista ter oblikuje dramatično vizijo celotnega dela, ki poslušalce vabi v svet povišane duhovnosti in sočutnega premišljevanja. Če to zveni zastrašujoče, kot trda cerkvena klop v mrzlem zimskem jutru, vas bo nežna lepota te interpretacije nežno prenesla tja.

Dirigent Layton in njegovi odlični sodelavci uspevajo v lirični toplini Bachove glasbe. Poslušajte na primer ta odlomek iz »odmevne« arije „Flößt mein Heiland, flößt dein Namen“, izvrstno podan s strani Katherine Watson in korista Trinity College Rachel Ambrose Evans.

Ta posnetek nakazuje, da smo dosegli novo dobo izvajanja Bacha. Široki tempi in duhovno razmišljanje, ki so bili nekoč anatema za trde jedre zgodnje glasbe, se dobrodošlo vračajo. Stephen Layton za prikaz dramatičnih točk in podčrtavanje raznolikih čustvenih stanj Bachove glasbe uporablja besede in njihov poudarek, ne pa vratolomnih hitrosti. Čeprav moje notranje uho daje prednost prodorno bleščečemu sklepu prvega dela, Laytonova prepričljiva interpretacija „Ach mein herzliebes Jesulein“ izhaja naravno iz mirne molitve besedila k detetu Jezusu:

Poslušajte tudi orkestrski uvod v zbor „Herr, wenn die stolzen Feinde schnauben“ zaradi številnih subtilnih podrobnosti, ki jih razkriva njegova neprenagljena izvedba.

Zbor zrelejših glasov (na misel mi pride Laytonov Polyphony) bi Bachovemu kontrapunktu dal več teže. A Trinity College Choir igra na svoje številne prednosti, med njimi vokalno gibčnost in globoko poznavanje glasbe. Poslušajte Laytonove mlade zboriste v največji meri v „Ehre sei dir, Gott, gesungen“.

V mnogih pogledih je ta Božični oratorij cambriški izdelek; zagotovo pa je zasidran v povezavah, ki jih je tam v zadnji četrtini stoletja stkal Stephen Layton. Čeprav bi nemški poslušalci morda raje imeli pristno zasedbo domačih govorcev, je Bachov materni jezik tu dobro služen s občudovanja vredno jasno dikcijo in izraznim žarom. James Gilchrist, moder evangelist, prenaša vero v božično zgodbo z enako pristno vokalno avtoriteto, Matthew Brook pa svojim basovskim solom daje vsemogočno dostojanstvo. Tu je Gilchrist v viharni formi, ko pastirje priganja, naj z veseljem pohitijo v Betlehem.

Iestyn Davies morda celo preseže svoj izstopajoči prispevek k Laytonovemu nedavnemu posnetku Janezovih pasijonov, s petjem najredkejše čustvene iskrenosti. Njegovo toplino tona podpirata akustika Trinity Chapel in bogat zvok Orchestra of the Age of Enlightenment. Davies v paru z zgovornimi violino Margaret Faultless najde občutljivo ravnovesje med glavo in srcem v „Schließe, mein Herze“, eni najlepših točk Božičnega oratorija. Kontratenorist se medtem v „Schlafe, mein Liebster“ dotakne božanskega in že tako izjemen album dvigne na raven plošče za samotni otok.

Andrew Stewart