Bach: Christmas Oratorio

Božični oratoriji Bacha, Berlioza in Brittna

Ker je šele december, se mi zdi za božične pesmi še malo zgodaj – zato sem se v prazničnejše razpoloženje spravljal s tremi sezonskimi oratoriji. Najprej je na vrsti sveža, živahna izvedba Bachovega Božičnega oratorija v izvedbi Stephena Laytona in zbora Choir of Trinity College Cambridge, katerih sodelovanje se pri Bachu izkazuje kot zelo plodno. Prav od uvodnega zbora dalje je čutiti pravo ubranost veselja; mladi mešani zbor poje z zagonom in brezhibno jasno dikcijo, korali pa so fraziran z nežno skrbjo.

Tudi solisti so prvovrstni. Matthew Brook poda mogočno izvedbo velike basovske arije „Grosser Herr“, James Gilchrist pa v vlogi Evangelista prinese svojo običajno zgovornost in hkrati s ravnovesjem opravi peklensko koloraturo v „Frohe Hirten“. Novinka Katherine Watson (nekdanja študentka univerze) prispeva nekaj lepo oblikovanih solov ter pokaže toplino in tonsko jasnost, ki sta za Bacha idealni, kontratenorist Iestyn Davies pa s svojimi bistrimi ariami podaja preprosto nekatere najboljše izvedbe na plošči.

Tako kot Laytonov Bach je tudi naslednja točka na mojem božičnem seznamu najnovejša v že ugledni seriji: prejšnji Berliozovi posnetki Robina Ticciatija pri založbi Linn so bili ovenčani z nagradami, ta nova izvedba božičnega triptiha L’enfance du Christ pa ga potrjuje – če bi potrditev sploh bila potrebna – kot morda najboljšega interpreta tega skladatelja od Sira Colina Davisa. Slavni „Pastirjev poslovilni spev“ (Shepherds’ Farewell) priča o Ticciatijevi sposobnosti, da Berlioz zveni sveže in ne napihnjeno: dobi lepo, sladkobe prosto izvedbo švedskega radijskega zbora Swedish Radio Choir, ki izpostavi vsako podrobnost besedila, ki ga pogosto prekrijejo, obvlada subtilne premike barve za vsako kitico in v zadnji ton stanjša do najtišjega šepeta.

Véronique Gens je svetla, zelo človeška Marija, srce parajoča v svoji tesnobi in telesni krhkosti po begu iz Egipta, Alastair Miles pa blesti v dveh kontrastnih vlogah: njegov mučen monolog kot Herod je tako živ, da sem se zalotil, da sočustvujem s to pošastjo, medtem ko je bila njegova zvočna podoba dobrohotnega družinskega očeta, ki zavaruje zakonca, tako dobro razločena, da sem moral trikrat preveriti, ali gre res za istega pevca.

Nazaj v Cambridge za tretjo ploščo: če (si upam reči) po letošnjih stoletnih praznovanjih trpite za blago utrujenostjo od Brittna, bi vam očarljiv, karakterni Saint Nicolas kolidža King’s College lahko znova pobrusil apetit. Kot Nicolas je nekdanji študent kolidža King’s Andrew Kennedy vznemirljivo stentorski, ko to zahteva drama, še posebej pa ganljiv v svoji skoraj mahlerjanski temni noči duše, ko hira v ječi. Logistika za to ploščo je bila osupljiva, glede na težave pri usklajevanju velikih zasedb s kapelinimi velikimi orglami Thomasa Harrisona: vem, da se fraza „zvočni spektakel“ te dni nekoliko preveč uporablja, a verjemite mi – tu je upravičena.

Dodatki so prav tako izvrstni. Dolgoletni bralci se morda spomnijo mojega potovanja v Cambridge lani poleti, kjer sem se s Stephenom Cleoburyjem v neprimerno pekočem julijskem popoldnevu pogovarjal o božiču: čeprav se je zbor takrat osredotočal na svojo najnovejšo ploščo z božičnimi pesmimi, so poskusili tudi nekaj predhodnih posnetkov Hymn to the Virgin in mi prijazno dovolili, da sem prisostvoval. Bilo je navdihujoče in več kot nekoliko ganljivo videti, kako natančna, a potrpežljiva sta bila Cleobury in snemalna ekipa s fanti ter kako odzivni so bili ti zelo mladi pevci: bodite brez skrbi, vsaka najmanjša podrobnost, ki so jo popravili, ko se je rdeča lučka ugasnila, je v končnem izdelku popolna!

Katherine Cooper