Bach: Christmas Oratorio

Letos me je zelo prevzel posnetek Bachovega St John Passion v izvedbi Stephena Laytona (recenzija). Posnet je bil z njegovim drugim zborom, Polyphony, in Orchestra of the Age of Enlightenment. Zdaj je Layton posnel še eno od Bachovih velikih zborovskih del, Christmas Oratorio. Domnevam, da je ta novi posnetek, čeprav posnet v Cambridgeu, povezan z Laytonovim delom vodje vsakoletnih predbožičnih slovesnosti v St. John's, Smith Square v Londonu, in dejansko bo Christmas Oratorio tam izvajal 22. decembra v okviru 28. božičnega festivala. V tej izvedbi bodo sodelovali vsi umetniki s tega posnetka, z izjemo Matthewa Brooka, ki ga bo nadomestil Neal Davies.

To ni prvo delo, povezano z božičem, ki ga je Layton posnel za založbo Hyperion. Zelo sem občudoval njegov posnetek Messiah iz leta 2008 s Polyphony in Britten Sinfonia (recenzija). Za tisti posnetek so bila uporabljena sodobna glasbila, čeprav je bila izvedba očitno zaznamovana z disciplinami zgodovinsko poučene izvajalske prakse. Ta novi Bachov komplet vključuje glasbila iz časa nastanka in že uvodoma bom rekel, da igra OAE temu posnetku daje veliko odličnosti. Ansambelska igra je budna in elegantna – in tudi sočutna – obligatni deli pa so brez izjeme odlično izvedeni.

Tudi Choir of Trinity College je v odlični formi. Čeprav se članstvo študentskih zborov neizogibno vsako leto »obrača«, mora biti to skoraj povsem isti zbor, ki sem ga z velikim veseljem poslušal na festivalu v Cheltenhamu nekaj mesecev po nastanku tega posnetka (recenzija). Zbor je v Cheltenhamu naredil sijajen vtis, kakor ga dela tudi tukaj. Že od uvodnega zbora Kantate I opazimo jasnost in žar v njihovem petju ter očitno predanost glasbi, ki jo pojejo, in veselje do nje. Enako dobri so tudi drugje: zagnani, na primer, v »Ehre sei Gott in der Höhe« (Kantata II) ter zbrani in zareznih potez v »Ehre sei dir, Gott, gesungen« na začetku Kantate V. Zelo mi je bila všeč tudi milina in izraznost, ki ju vnesejo v »Fallt mit Danken, fallt mit Loben«, uvodni zbor Kantate IV. Enako občudovanja vredno je tu tempiranje Stephena Laytona, ki se mi zdi skoraj idealno in glasbi daje očarljivo zibajoče se valovanje – dva rogova pa sta razveseljiv dodatek instrumentalni paleti.

Ta komplet torej doslej izpolnjuje vse zahteve glede zbora in orkestra; kaj pa solisti?

V tem delu imam raje ženski alt; morda zaradi narave besedil, ki jih je Bach uglasbil. Vendar Iestyn Davies takšno predsodek hitro razblini. Bil je izjemen član Laytonovih solističnih zasedb pri posnetkih St John Passion in Messiah, in tudi tokrat njegovo petje prinaša veliko užitka. Všeč mi je njegovo okusno okraševanje v da capo odseku »Bereite dich, Zion« (Kantata I), podal pa je tudi očarljivo izvedbo nebeške »Schlafe, mein Liebster, genieße der Ruh'« (Kantata II). Leta je bila moja merilna izvedba Christmas Oratorio posnetek Johna Eliota Gardinerja iz leta 1987. V tej določeni ariji je Gardiner občutno hitrejši od Laytona: potrebuje 9:20, Layton pa 10:47. V marsičem mi je Gardinerjev pristop k ariji še vedno všeč, a navsezadnje je to uspavanka in tako zveni v izvedbi Daviesa in Laytona. Vse, kar Davies naredi v tej izvedbi, je prvovrstno, vključno z njegovim delom v recitativu: poslušajte, na primer, njegov izrazni pristop k recitativu v Kantati V, »Wo ist der neugeborne König des Jüden?«

Katherine Watson do Kantate IV nima skorajda nič dela, razen kratkega nastopa kot Angel. Ob prvem pomembnejšem nastopu, v ariji »Echo«, naredi zelo ugoden vtis: poje privlačno in z zmagovitim tonom. Tudi učinek odmeva je dobro izpeljan; Rachel Ambrose Evans, članica zbora, zelo lepo poje svoje drobne vložke, oddaljenost njenega glasu pa so tonski mojstri dobro ujeli. Kasneje gospodična Watson zelo dobro poda »Nur ein Wink« in je zelo vključujoča v predhodnem recitativu (Kantata VI). Na splošno sem njen prispevek zelo užival.

Matthew Brook, izkušen pevec Bachove glasbe, ne nazadnje z Monteverdi Choir, je v odlični formi. Je jasen in avtoritativen v »Großer Herr, o starker König« (Kantata I), sijajno ga podpira srebrna trobenta Davida Blackadderja. V Kantati V sem občudoval njegovo odlično legato linijo in trden, zaokrožen ton v »Erleucht auch meine finstre Sinnen«. Tu, kakor tudi drugje, so njegove besede jasno izgovorjene – vrlina, ki jo delijo vsi solisti – in ta razločnost je očitna tudi v njegovem zelo dobrem recitativnem delu.

James Gilchrist je občudovanja vredna izbira za Evangelista. Je izkušen pevec Bachove glasbe in dobro se spominjam njegovih številnih prispevkov k Gardinerjevemu Bach Cantata Pilgrimage. Gilchrist je namreč z očarljivim petjem sočutne arije »Bleibt, ihr Engel, bleibt bei mir!« v kantati BWV19 (recenzija) prispeval enega pravih vrhuncev celotnega projekta. Vloga Evangelista v Christmas Oratorio zahteva povsem drugačen pristop od dramatičnega, nujnega sloga, ki je primeren za velik del pripovedi v pasijonih. Tu pevec pripoveduje milejšo, prijaznejšo zgodbo, Gilchrist pa je popolnoma uglašen s slogom in glasbo, njegova pripoved pa se mi je zdela čudovito niansirana, občutljiva in polna značaja. Že sam zvok njegovega glasu je zelo prijeten. Izrazito uspešen je tudi v ariah, ne nazadnje v jezikolomni »Ich will nur dir zu Ehren leben« (Kantata IV), v kateri ga spremljata dve živahni violini. Gilchrist je okreten in zanesljiv v zahtevnih pasažah arije. Užival sem tudi v njegovi živahni izvedbi »Nun mögt ihr stolzen Feinde schrecken« (Kantata VI).

Nad vsem bdi in vse te odlične izvedbe oblikuje v povezano celoto Stephen Layton. Njegovo vodenje se mi zdi izjemno prepričljivo. Le enkrat ali dvakrat sem podvomil o izbiri tempa – zelo prvi koral v Kantati I je zame nekoliko prepočasen – a vedno znova sem začutil, da je bilo njegovo tempiranje korala ali arije idealno premišljeno. Poskrbi, da slavnostna plat tega čudovitega dela dobi polno veljavo, a enako uspešen je tudi pri ključni razmišljajoči plati. Izvedba me je ganila, a hkrati sem jo neizmerno užival, in tako mora biti.

Preostane le še dodati, da je tonski mojster David Hinitt ustvaril odličen posnetek. Akustika kapele Trinity College je bila uporabljena zelo uglašeno, posnetek pa na zelo prijeten način združuje ambient in jasnost. Esej Nicholasa Andersona v knjižici je prvovrsten.

Je bila božična zgodba kdaj bolje ali bolj prepričljivo uglasbena kakor pri Bachu? Mogoče, a kar tako se ne morem spomniti dela, ki bi presegalo Bachovo navdihnjeno uglasbitev. Ta elegantna in predana izvedba znova obnavlja strahospoštovanje pred Bachovim genijem. Vem, da mi bo nov posnetek Stephena Laytona prinesel veliko užitka letos o božiču in v prihodnje, in upam, da bo enako storil tudi za vas.

Reviewed by John Quinn Music Web International