Bach - Christmas Oratorio

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Fanfare USA (George Chien).

Zaradi posebne narave tiskanih medijev sem vajen pisati o božičnih posnetkih v nekaterih najbolj vročih dneh leta, kar je koristen opomnik, da je božič poletni praznik na polovici zemeljskega površja. Je tudi opomnik, da se je prvi božič, ne glede na to, ali se je res zgodil decembra, odvil v subtropskem okolju in skoraj zagotovo ni bil bel. A danes gledam ven na štiri palce svežega snega, ki se še kopiči in se je usedel na še osem palcev nestopljenega snega iz našega zadnjega zimskega sunka. Februar je v New Jerseyju, prepozno za lanske nakupovalce in prezgodaj, tudi ob upoštevanju poteka založniškega procesa, za letošnje. Kar me spominja tudi, da je Bachov Christmas Oratorio sicer aktualen, a tudi univerzalen. Ne potrebuje lučk ali okraskov ali daril pod drevescem, da poučuje, navdihuje in/ali zabava, zlasti če je predstavljen v tako izvrstni izvedbi, kot jo je izoblikoval Stephen Layton s svojo druščino. Layton je glasbeni vodja na Trinity College v Cambridgeu (nasledil je Richarda Marlowa), njegov zbor je prvovrsten, prav tako Orchestra of the Age of Enlightenment, milostno identificiran kot OAE. Seznam OAE je poln znanih imen gibanja zgodovinskih glasbil, kot sta Margaret Faultless (ki je tu prav to) in Alison Bury. Omeniti Anthonyja Robsona, oboa, in Davida Blackadderja, trobenta, ne pomeni zapostaviti kogar koli od drugih glasbenikov. Tudi Laytonov solistični kvartet je izjemen. James Gilchrist je vedno odličen, a nikoli bolj kot tu, ko je hkrati Evangelist in solist. Iestyn Davies se je povzpel v vrh kontratenoristov. Sladki sopran Katherine Watson in odmevni bas Matthewa Brooka nista nič manj zadovoljiva. Laytonovo vodenje je skoraj popolno, zadene vsako točko od začetka do konca. Dolgo sem cenil Christmas Oratorio Johna Eliota Gardinerja, a Sir John bo moral narediti prostor Stephenu Laytonu na vrhu mojega seznama.