Bach: B minor Mass

Sodeč po skoraj polni dvorani na četrtkovi izvedbi Bachove Maše v h-molu Auckland Philharmonia Orchestra se zborovska tradicija našega mesta še vedno razcvita.

Ta koncert, najzahtevnejši doslej v ciklu orkestra Choral Masterpieces, je imel koristi od manjše zasedbe glasbenikov, nekaterih strokovnih solistov in glavnega aduta, Stephena Laytona. Angleški dirigent je na tem področju upravičeno slaven, zakaj, je bilo razvidno že iz prvih nekaj taktov uvodnega Kyrie eleison.

Fino odmerjena razmerja zasedb so bila napoved mnogih izvrstnosti, ki so šele sledile. Glasovi University of Auckland Chamber Choir so razkrili prednosti mladostne vitalnosti, da ne omenjam natančnega šolanja Karen Grylls.

V Largu, ki je sledil, so mladi pevci brez truda prevzeli brezhibno artikulacijo, ki so jo podali instrumentalisti.

V Gloria in Et resurrexit je vladalo slavje, vse je žarelo od bleščečega leska trobent APO pod vodstvom Brenta Grapesa, Hosanna z dodatnimi vezmi oboe d’amore pa je naravnost plesala od veselja. Še nikoli me ni tako razveselilo, da se ta del ponovi po Benedictus.

Avstralska sopranistka Sara Macliver nima velikega glasu, a ga je čudovito obvladovala, zlasti v gibkem Laudamus Te, ob okusno zračni violini gostujočega koncertnega mojstra Martina Riseleyja. Macliverjevi se je pozneje pridružila altistka Kate Spence za radosten Et in unum Dominum.

Spence je zapela tudi zadnjo arijo večera, Bachov Agnus Dei.

Angleški tenorist James Oxley nam je podal jasen, močan Benedictus, pel je na pamet in lebdel nad lepimi zvoki flavtistke Catherine Bowie in violončela Eliaha Sakakusheva von Bismarcka.

Basist Jared Holt ni bil videti tako sproščen, zlasti v Quoniam tu solus sanctus, ki je bil ob hrupnem rogovskem obligatu Nicole Baker tonsko stisnjen in mu je močno manjkalo potrebne resonance.

Recenzija: William Dart
New Zealand Herald

See concert details