Bach: B minor Mass

Bach je „Kyrie“ in „Gloria“ svoje Maše v h-molu imenoval „nepomemben primer moje glasbene spretnosti“, a delo kot celoto bi bilo morda bolje opisati kot eno najpomembnejših stvaritev civilizacije. Je delo, ki zahteva najbolj virtuozne igralce in pevce ter najbolj navdahnjeno vodstvo, in ko slišiš Choir of Trinity College Cambridge in Orchestra of the Age of Enlightenment skupaj z odlično zasedbo solistov, vse pod vodstvom Stephena Laytona, doživiš najboljše interprete tega dela, ki je sveto v obeh pomenih te besede.

Čeprav je OAE natančno izbrušena enota, čudovito sodelovalna in enotna pod Laytonovim disciplinirano a prožnim oblikovanjem glasbe, je tudi skupina virtuozov, od katerih si vsak zasluži omembo za občutljivo in včasih drzno igranje. Izpostaviti je mogoče le napeto, vrelo spremljavo Margaret Faultless k izvrstnemu Laudamus te Katherine Watson, odlične trobente pod vodstvom Davida Blackadderja, še posebej osupljive v Et resurrexit, milozvočne oboe (zlasti Katharina Spreckelson), živahno flavto Lise Beznosiuk in, kot vedno, zmeraj žarečo podporo violončel Catherine Rimer in Luise Buchberger.

Kot bi pričakovali, sta solistično in zborovsko petje igranju ustrezala po virtuoznosti in izraznosti. Iestyn Davies je v tej glasbi dandanes brez primere, njegova kombinacija sladkosti tona in trdnosti timbra je idealna za Qui sedes ad dextram Patris, Neal Davies pa mu je kot bas enakovreden s svojo zvočno izraznostjo in plemenitostjo fraziranja - Et in Spiritum Sanctum je bil vrhunec večera, polnega odličnosti. Lep ton Katherine Watson je bil prav tako idealen in čeprav je Gwilym Bowen nekatere dele svoje tenorske vloge doživel kot zahtevne, jo je vseeno odlično podal. Helen Charlston je v mezzosopranskem delu pokazala veliko obetov.

Choir of Trinity College ne more storiti nič narobe, ko ga vodi Layton. Nihče ne bi mogel zahtevati bolj odločnega napada, boljšega nadzora glasnosti ali večjega razumevanja pri oblikovanju fraz - Et resurrexit mora zveneti dovolj poudarjeno, da bi obudilo mrtve, tako kot mora biti Dona nobis pacem molitveno in prežeto z upanjem, in oba sta pričakovanja izpolnila v spektakularnem slogu. Močna izvedba tega velikega dela, drzna in vendar spoštljiva.

Reviewed by Melanie Eskenazi