Bach: B minor Mass

To je že 30. božični festival v cerkvi St John’s, in bil je izjemen po raznolikosti repertoarja, kakovosti izvedb in odličnosti solistov. Ta predzadnji večer, ki je predstavil eno največjih Bachovih del, predhodi Händlovemu Mesiji 23. in je prinesel odličen zbor Choir of Trinity College Cambridge ter Orchestra of the Age of Enlightenment pod vodstvom Stephena Laytona, s solisti, ki jim lahko rečemo le A-ekipa.

Zbor Trinity ima zelo poseben slog, tesno sorodan slogu zbora Polyphony – kar seveda ne preseneča, saj imata istega vodjo – znak pa je sposobnost proizvajanja zvoka, ki je uglajen, prefinjen in kultiviran, a se vseeno zmore skoraj surovo odpreti, ko je potrebna čustvena nagota. „Kyrie“ in „Qui tollis“ sta pokazala to lastnost, kontrast med pritajenim, spoštljivim koncem „Et incarnatus est“ in žarečim začetkom „Et resurrexit“ pa je bil izjemno izpeljan.

Katherine Watson in Matthew Truscott sta bila popoln par v „Laudamus te“, pri čemer se je Truscottova violina vila okoli Watsonine eterične pevske linije; njuna interpretacija je bila precej drzna, z nekaj napetimi trenutki v Laytonovem zelo določenem tempu njunega nastopa. Iestyn Davies je „Qui sedes“ podal s svojim značilno izraznim fraziranjem, z Watson pa sta skupaj čudovito zvenela v „Et in unum Dominum“, zlasti v „Deum verum in Deo vero“.

Neal Davies je danes nedvomno vodilni bas za ta repertoar, njegovo plemenito, avtoritativno petje „Et in Spiritum Sanctum“ pa je pokazalo zakaj. Sladko tožeči ton Gwilyma Bowena je prišel do izraza v „Domine Deus“, OAE pa je, kot vedno, igral z gorečnostjo za svojega dirigenta. Poleg prve violine Matthewa Truscotta velja omeniti tudi izvrstni rog (Ursula Paludan Monberg), flavte (Liza Beznosiuk, Neil Mclaren) in oboe (Daniel Bates, Richard Earle, Cherry Forbes) ter seveda trobente pod vodstvom neprekosljivega Davida Blackadderja.

5 zvezdic *

Melanie Eskenazi