Bach: B minor Mass

Maša v h-molu je bila dokončana leta 1749, leto pred Bachovo smrtjo. Velik del dela sestavlja glasba, ki jo je Bach skomponiral veliko prej v življenju (Kyrie in Gloria iz ene od luteranskih maš). Odseki, ki jih je dodal pozneje, so bili med zadnjimi stvarmi, ki jih je napisal pred smrtjo. Čudno je, da je skladatelj, tako prežet z luteransko tradicijo kot Bach, uglasbil latinsko mašo, in do danes ostaja uganka, zakaj je delo sploh napisal, čeprav se teorije razlikujejo od skrivnega naročila katoliškega plemiča do tega, da je Bach zavestno ustvaril povzetek svoje celotne glasbene kariere. Kakor koli že, Maša v h-molu je zagotovo med najbolj zapletenimi in težavnimi glasbenimi deli, kar jih je bilo kdaj napisanih, Auckland Philharmonia Orchestra in njegovi sodelavci pa so ji v razodevajoči izvedbi storili popolno pravico.

Dirigent Stephen Layton je dobro znan kot vodja zbora Polyphony in je prejel številne nagrade Gramophone in druge. Njegova izbira tempov je bila skozi vse delo zelo hitra. To je prispevalo k vzhičenosti in razburljivosti ključnih trenutkov, kot sta začetek Gloria in Cum Sancto Spiritu, čeprav je zbor ob začetku prvega skoraj grozil, da bo zaostal. Sklepni Dona nobis pacem bi lahko bil nekoliko počasnejši in bolj vase obrnjen, a na splošno je bilo delo dobro tempirano in, kar je pomembno, zasnovano v velikem loku, ki je celoti dajal zanesljivost.

Najbolj izjemna je bila sposobnost zbora, da pri teh hitrostih ne le natančno poje, temveč tudi vsak naslednji stavek prežame z ustreznim občutjem. To je segalo od ekstatične radosti in vzgona v Gloria in Sanctus do eteričnega, čudenja polnega Et incarnates est. Zbor University of Auckland Chamber Choir, ki ni posebej velika skupina, je pel z zadostno glasnostjo, a tudi z občudovanja vredno natančnostjo. Soprani so zveneli kot čudovit sij nad ostalim zborom, kadar koli so dosegli Gs in As na vrhu notnega črtovja. Posebej očarljive so bile dolge fraze v Et in terra pax. Sanctus se je dvignil do razkošnega in strastnega vrhunca, ki so ga basi vrhunsko zasidrali v svojih stopničastih padajočih frazah. Osanna je bila najbolj razburljiva izvedba tega stavka, kar sem jih slišal, saj so se glasni soprani združili s timpani in trobili v vznemirljiv učinek. Najlepši, zatišni pianissimo je zaključil stavek Crucifixus in zagotovil elektrizirajoč kontrast z naslednjim Et resurrexit. To je bila vrhunska izvedba mladega zbora.

Orkester je bil ves čas v odlični formi. Zmanjšan na komorno velikost za to izvedbo je igral v sodobni višini tona na sodobnih inštrumentih, a z bistrim razumevanjem baročnega izvajalskega sloga – zgodovinsko poučena izvedba na sodobnih inštrumentih, če hočete. Bach običajno združi svoje solistične pevce z določenimi inštrumenti (na primer solo violina v Laudamus te) in inštrumentalisti Auckland Philharmonic so igrali brez izjeme z dih jemajočo virtuoznostjo in tudi bistrim razumevanjem Bachovega sloga. Posebno priznanje gre flavtistki Catherine Bowie za njen občutek za linijo in fraziranje v Domine Deus in Benedictus. Trobilna sekcija je bila prav tako veličastna, trio trobent je z osupljivo natančnostjo in zagonom osvajal višave v Gloria in Cum Sanctu Spirito.

Avstralska sopranistka Sara Macliver ima očarljiv ton in vrhunsko obvladovanje Bachovih tehničnih zahtev. Občudoval sem jo že v repertoarju, tako raznolikem kot Fauré in Mozart, in tu zagotovo ni razočarala, saj je kolorature v Laudamus te naredila videti lahke in občutljivo pela v svojih duetih. Kate Spence se je kljub rahlemu hripu v glasu (morda znak prehlada?) presegla v Agnus Dei, saj je ponudila globoko občuteno petje in lepo izklesane fraze brez kakršnega koli samozavestnega pretiravanja pri interpretaciji. Dobro se je spopadla tudi z okorno uglasbitvijo besedila. Ob spremljavi nežnih godal je bilo to preprosto, izrazno Bachovo petje v najboljši obliki. Njen zgodnejši solo Qui sedes je imel čudovito sladko igranje oboe v izvedbi Petra Facerja.

Najboljši med solisti je bil tenorist James Oxley. Kljub kaznujoče visoki legi je podal Benedictus, ki je bil hkrati privlačno otožen in brez truda natančen. Z Macliverjevo se je pridružil v najlepši izvedbi dueta Domine Deus, čisti glasovi so se izvrstno zlili. Edina kisla nota je bila izvedba basista solista, volnena po tonu in negotova po višini. Vendar je bilo spremljevalno igranje roga v Quoniam tako spektakularno (z čudovitim medigranjem s fagoti), da človek njegovih vokalnih težav skoraj niti ni opazil.

Ne bi pa rad končal z negativno noto, kajti dolge odseke je bilo težko predstavljati bolj ganljivo in nepozabno izvedbo Bachove mojstrovine. Auckland Philharmonia je popolnoma uspela ustvariti globoko čustveno iz duhovnega in za to jim čestitam. Božični oratorij iste zasedbe je na mojem seznamu želja za prihodnje sezone.

Reviewed by Simon Holden
bachtrack.com