Bach: B minor Mass

Medtem ko po vsej državi ugaša žerjavica koncertnega leta, si lahko zagotovo obetate veliko vzplamtenje v St John's Smith Square. Letni Christmas Festival kakovostnih ansamblov stare glasbe in vrhunskih zborov - letos že 29. - zdaj tradicionalno doseže vrhunec v dveh velikih delih za zbor in orkester. V zadnjih treh letih sem se dobesedno opotekal ob najboljšem Messiahu, štirih kantatah od šestih, ki sestavljajo Bachov Christmas Oratorio - in zdaj ob dokončni predstavitvi vsemogočnega razpona tega boga glasbe.

B-molska maša se morda zdi še manj praznična kot dve tretjini Messiaha, a ima svoj enak delež angelov iz kraljestev slave, pri čemer David Blackadder (spodaj na sliki v eni od promocijskih kampanj Orchestra of the Age of Enlightenment, zabavno, a ne krivite trobentača) igra Gabriela kot nadangela trobentnega tria in ustvarja srebrne, a prodorne zvoke na tistem, kar bi do zdaj moralo biti nenadomestljiv zgodovinski instrument v teh delih. Potem je tu še zbor. Dvomim, da sem kdaj, tudi s prejšnjo skoraj popolnostjo zborov The Sixteen in Clare College, slišal bolj zbrano bleščavost v Bachovih noro bogato okrašenih tekih kot od okoli 40 glasov v Choir of Trinity College, Cambridge.

Res je, da večer ni začel povsem popolno, z najkrajšim trenutkom motnosti moških v uvodnih akordih Kyrie in tempovskim zatikom dirigenta Stephena Laytona v prvem duetu. A potem mu je bilo le redko kaj očitati, saj so godala OAE vlivala popolno lahkotnost in samozavest.

Kakovost treh solistov, rednih gostov Christmas Festivala, se je dalo vzeti za samoumevno: sopranistka Katherine Watson in Neal Davies, bolj bariton kot bas, sta lahkotnejša, a izjemno glasbena pevca, pri čemer je Davies bolj zasijal v ravnotežju »Et in spiritum sanctum« kot v »Quoniam tu solus«, ki se zdi napisan za nižji razpon (in je imel tudi slabost, da je imel Roger Montgomery, običajno neprekosljiv igralec, težave s svojim rogom v obligatu). Iestyn Davies je bil brezhiben kot vedno, saj se zdi, da vsako leto najde več luči in barv v kontratenorskem glasu, kot sem si mislil, da je mogoče; leto 2014 je bilo zanj izjemno tudi po njegovih lastnih najvišjih merilih. Novost na sceni je bil tenorist Gwilym Bowen, še vedno na Royal Academy of Music in se na odru še ni sproščen - kar je dovolj razumljivo - a kljub temu obetaven in okreten glas.

Ganilo me je do solz na treh običajnih mestih, čeprav sem slišal drugačne poudarke. Čeprav sem odraščal s Karajanovim posnetkom B-molske maše in Jamesom Galwayem, takratnim prvim flavtistom Berlin Philharmonic, neprekosljivim v duetu in solu za flavto, je bolj preganjajoč zvok enakovrednika na zgodovinskih instrumentih tu ustvaril večje čudeže v izraznem okrasju neskončno izraznega zbora v »Qui tollis«. Pravzaprav je bil najsubtilnejši čudež te izvedbe v tem, da so instrumentalne linije vedno prodirale skozi, tudi kadar je bil zbor v najbogatejši formi, od Lise Beznosiuk na zgornji liniji tu do jedrnatega podvajanja spusta basov v Sanctus Chi-chi Nwanoku - kar mora seveda biti odlomek solz veselja in excelsis; vesel sem, da je Layton nebeško kladivo zamahnil v prostornem tempu, kjer je navada prepogosto hiteti. In sklepni »Dona nobis pacem« je bil resen pečat celotne mojstrovine, ki se je dvignil do razkošja, za katero ne bi mislili, da je mogoče v St John's - in zadnji vzpon nad linijo sopranov od Blackadderja.

David Nice