Australia Tour: Trinity College Choir

Zvočna kulisa revolucije razkriva redko lepoto

V noči na 10. junij 1988 se je v prestolnici Talin zbralo več kot 300.000 Estoncev - več kot četrtina prebivalstva - da bi s petjem zahtevali neodvisnost. Gibanje, ki je postalo znano kot Pojoča revolucija, se je leta 1991 sklenilo z nekrvavo odcepitvijo od Sovjetske zveze.

Zbor Trinity College Choir, ki je na turneji po Avstraliji nastopal za Musico Vivo, je občinstvu dal okusiti to moč s programom baltske glasbe 20. stoletja, prepletenim z deli angleške renesanse. Bil je navdahnjen programski premislek in navdihujoča predstavitev vokalne obrti in muzikalnosti.

Pevci, vsi dodiplomski zborovski štipendisti v Cambridgeu, so nastop začeli brez dirigenta in z mladostno energijo odpeli poskočni ritem Bogoroditse Djevo Arva Pärta.

Dirigent Stephen Layton je stopil na oder kot siva eminenca šele okoli tretje točke in prevzel vajeti za osupljivo izvedbo Gloria iz Missa Rigensis Ugisa Praulinsa.

Zbor je pel premešano - soprani, alti, tenorji in basi so bili pomešani po vsem odru - in si razdelil široko paleto solističnih vložkov. Ugotavljati, od kod prihaja kateri rahlo drugačen glas, je bil sam po sebi zanimiv izziv.

Deserts of Exile, delo skladatelja, ki ga je Musica Viva posebej izpostavila, Paula Stanhopa, se je v repertoar lepo umestilo kot parno delo k skladbi Thomasa Tallisa. Zbor je bogato tkanino vokalnih učinkov zajel z užitkom in uvidom.

Pravi vrhunec večera je bila preoblikovana različica Hear My Prayer Henryja Purcella izpod peresa Svena-Davida Sandstroma, ki je Purcellove drzne harmonije korak za korakom potiskala čez prelomno točko, v mučen krik bolečine. Mučno lepo.

Harriet Cunningham