Australia Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, The Canberra Times (Janet Wilson).

Britanski glasbenik Stephen Layton, ki bo vodil zbor Choir of Trinity College Cambridge na njegovi avstralski turneji za Musico Vivo, odkrito govori o svojem načinu izbire repertoarja iz neizmerne zakladnice veličastne glasbe od antike do 21. stoletja. „Zame je to čisto stvar mojih potovanj in izkušenj. Je zelo osebna zadeva,“ pravi.

Program zbora postavlja ob bok angleška dela iz 16. stoletja Thomasa Tallisa, Roberta Parsonsa in Williama Byrda ter dela iz 20. stoletja Charlesa Stanforda, Johna Tavenerja in Benjamina Brittna z deli sodobnih baltskih skladateljev, med njimi Arva Parta, vključuje pa tudi delo avstralskega skladatelja Paula Stanhopa iz leta 2007.

Layton prinaša dirigentski vlogi bogato izkušenj. Kot mlad deček je bil pevec v zboru katedrale v Winchestru. Kot študent v Cambridgeu je bil orgelski štipendist na King's Collegeu, 10 let pa je bil dirigent zbora Temple Church Choir v Londonu, zato dobro pozna velika zborovska dela.

Layton ne verjame, da je težko premostiti 500-letni razmik med zgodnjimi angleškimi deli in sodobnimi deli. „Vsa ta glasba kaže nekakšno skupnost, skupni koren v petju,“ pojasnjuje. „Petje je najbolj neposreden način, na katerega ustvarjamo glasbo. Izraža najglobljo notranjost. Ko poslušaš nekatere skladatelje, kot sta Part ali Tavener, ali nekatere bolj avantgardne baltske skladatelje, je še vedno ta zelo močna povezava s petjem, z zvokom, s pevsko linijo, z dihom, ki zapušča telo.“

Prvi del programa je zasnoval tako, da glasba sledi zaporedju tonalitet. „Tako vas bo očaralo od Tavenerjeve Mother of God v A-duru do Parsonsove Ave Maria v A-duru do Gloria iz Praulinsove Missa Riginis, ki se začne v a-molu. Glasbenik bi s posluhom za višino spoznal, da te skladbe prebivajo na izjemno podobnem ozemlju, čeprav so nastale z več sto let razlike. Nekdo drug morda ne bo povsem dojel, zakaj so se te skladbe, tako starodavne ali tako moderne, nekako zlile skupaj. Zdi se mi zanimivo, kako je mogoče zabrisati meje med različnimi generacijami glasbe. Ne poskušam predstaviti nečesa razredčenega, vseplanetarne glasbe. Ne - daleč od tega. Želim pokazati, da je lahko novo in drzno, a v njem je vedno nekaj preteklosti. Poglejte Bacha: imate francoske suite za klavir; imate italijanski koncert; imate glasbo v bolj germanskem slogu. Zajema iz vseh vrst kultur in jih spaja.“

Layton verjame, da je bilo po revolucionarnih časih in padcu komunizma v poznih 80. in zgodnjih 90. letih v baltski glasbi čutiti odmik od tradicij ruske pravoslavne cerkvene glasbe. „A zanimivo je zdaj,“ razmišlja, „da se pravoslavna tradicija leta 2010 pravzaprav zelo vliva v baltsko glasbo. V Bogoroditse Djevo, skladbi Arva Parta, ki jo pojemo, uporablja rusko pravoslavno besedilo, čeprav se je sam sprl z ruskimi oblastmi. Mislim, da je pravoslavni koral ena od stvari, ki so politično ohranjale občutek svobode in glasnosti proti komunistični represiji. Če rečem čustveno, koral je bil krik svobode iz zasužnjenosti komunističnega sistema.“

Zbor 34 mladih dodiplomskih študentov in študentk je izbral Layton, ki pravi, da morajo biti akademski vrhunski, da pridejo na Trinity College. Akademski dosežki prevladajo nad osupljivim glasom. Očitno je razlika med zvokom zbora mešanih glasov in zbora, ki ga sestavljajo moški in mladi dečki pevci, stari od sedem do 13 let. „Ne bi rekel, da dekleta ustvarjajo zvok, ki je posebej velik, bohotni, sopranski operni zvok - ne -, ustvarjajo precej mlad zvok. Ima morda širšo barvo in na splošno nekoliko več vibrata. Zanimiva je kolosalna količina intelekta in možganske moči na odru s temi mladimi študenti. Intelekt mladih dečkov je lahko zelo fino uglašen, a ni tako razvit. Da jih spravimo k petju programa renesančne in baltske glasbe na pamet, je veliko težji izziv kot pri starejših študentih.

Baltske skladbe se pojejo v latinščini, napisane v tem tradicionalnem jeziku, ker njihovi skladatelji želijo, da se njihova glasba poje v Avstraliji, Ameriki in Angliji. „Če jo napišejo v litovščini, ne bo imela priložnosti, da bi jo peli drugje po svetu,“ pojasnjuje Layton.

Layton pravi, da je zbor skladbo Paula Stanhopa pravkar zapel na koncertu v Cambridgeu. „V Lamentations Stanhope postavlja ob bok poezijo iz arabske tradicije s poezijo iz izraelske tradicije v zelo aktualnem pogledu na današnji položaj. V svetopisemski Knjigi žalostink je krik zaradi težav v Izraelu pred tisočletji, ki ga je William Byrd uglasbil v svoji Civitas sancti tui, ki jo bomo peli v Avstraliji. Pravzaprav je zbor skladbo Stanhopa sprva težko zapomnil in se z njo spopadel, a prav zaradi tega so se pri njej potrudili in zdaj je skladba, ki se je zelo veselijo izvajati,“ pravi.

„Paul Stanhope bo prišel na naše avstralske vaje, da z nami dela na skladbi. Med člani zbora vlada razpoloženje velikega navdušenja nad avstralskim potovanjem. Zavzeti so, da dajo v vso to glasbo najboljše, kar zmorejo, ker čutijo, da tam zunaj obstaja občinstvo, ki jih želi priti poslušat.“

Na koncu pritisnem na Laytona, naj razkrije svoje najljubše zborovsko delo - in vrnemo se k Bachu, njegovi Maši v h-molu. „Zame ima intelektualno strogost, krščanski duh in človeškost celotnega sveta. Bach je imel vizijo sveta, ko nobeden od nas ni povsem tukaj na zemlji.“