Australia Tour

★★★★

Kot izbirno dopolnilo k svojim koncertnim sezonam komorne glasbe Musica Viva Australia že desetletja organizira gostovanja nekaterih najslavnejših angleških cerkvenih zborov, zlasti zborov kolidžev King's in St John's v Cambridgeu. To so bili tradicionalni dogodki z dečki v naborkih in oblačilih, ki so se jim pridružili moški alti, tenorji in basi, zborovski štipendisti, njihov repertoar pa je izhajal predvsem iz angleške zborovske tradicije. Zato je dobrodošel odmik, da v okviru Mednarodne serije 2016 gostuje povsem odrasli Choir of Trinity College, Cambridge. Zbor vključuje ženske soprane in alte ter izvaja repertoar z vsega sveta, tudi iz Avstralije, velik del iz razmeroma novega časa. Nedvomno njegova eklektična in živahna umetniška usmeritev izhaja iz odličnega vodenja Stephena Laytona, nekdanjega vodje Nederlands Kamerkoor in Danish National Vocal Ensemble, ki je v Melbournu dobro znan po gostujočih nastopih z Melbourne Symphony Orchestra.

Ko je zbor stopil na oder, oblečen v črno, smo opazili, da ni nikjer videti not in da tudi dirigenta ni, ko je začel peti. Kratko delo slavnega Estonca Arva Pärta, Bogoróditse Djévo (Mother of God and Virgin), je bilo zapeto natančno in jasno v pravoslavni cerkveni slovanščini. Nekateri pevci so se obrnili proti kolegom in vzpostavili očesni stik, da bi se ujemali z njihovim gladkim vokalnim soglasjem.

Sledili sta dve izvrstni deli iz angleške renesanse in ena baročna skladba: šestglasni O Lord, make thy servant Elizabeth Williama Byrda (uglasbitev Psalma 21), Salvator Mundi Thomasa Tallisa (objavljen kot del Cantiones sacrae leta 1575) in petglasni spokorniški Remember not, Lord, our offences Henryja Purcella, napisan, ko je bil organist in zborovodja v Westminstrski opatiji. To je bilo domače področje za zbor, čeprav je bil njegov zvok, ki je izkazoval očitno skrb, zlitost in prijetno oblikovane fraze, nekoliko zadržan in manj izrazit od tistega, kar je sledilo. Na tej točki je bil Layton toplo sprejet na odru.Glavno delo koncerta je bilo v drugi polovici programa. Mašo za dvojni zbor brez spremljave švicarskega skladatelja Franka Martina je mladi skladatelj napisal po prvi svetovni vojni v času, ko je potoval in razvijal svoj glasbeni glas. Izrazito zasebno delo je ostalo skrito 40 let, saj skladatelj ni bil prepričan o izpostavljenosti javnemu pregledu. Delo je nič manj kot sakralna mojstrovina dvajsetega stoletja, navdihujoča in natančno zasnovana. Za Martina sta bila baročna oblika in tehnika vedno ideal, Bach pa njegov mentor. Dela, kot so Petite Symphonie Concertante, Koncert za čembalo in Passacaglia za orgle, vsa pričajo o zgledovanju po baročni obliki, tehniki in instrumentaciji. Kot sin kalvinističnega duhovnika je nenavadno, da je leta 1922 izbral rimskokatoliški ordinarij, kar morda dodatno kaže na izrazito osebno naravo skladbe. Izvedba tega razkošnega dela s strani zbora pod Laytonom je bila izjemna; posebej velja omeniti globoki Et incarnatus est de Spiritu Sancto ex Maria Virgine et homo factus est in pekoč Crucifixus v delih Credo ter ekstatični Hosanna po Benedictus.

Zdelo se je, da je drugih osem sodobnih del v programu nekoliko zasenčil sijaj Martina, saj je bila večina zasnovana za učinek z uporabo komaj ene ali dveh zamisli, kar ni bilo kaj dosti. Pokojnega Stevena Stuckyja poskočna zakramentalna motet O sacrum convivium (2005), napisana kot del obeležitve Tallisove 500-letnice, se je zdela neprimerna za svojo temo. Latvijec Ēriks Ešenvalds je v The heavens' flock, napisanem, ko je skladatelj opravljal čudno poimenovano funkcijo »Fellow Commoner in Creative Arts« na Trinity College, Cambridge, uglasbil poezijo Paulann Petersen (pesniške lavreatke zvezne države Oregon). Priznam, da nisem oboževalec sladkobnega opusa Erica Whitacra (ki ga tiskani program ugodneje opisuje kot »eminently approachable«); i thank You, God, for most this amazing day iz Three Songs of Faith uglasbuje poezijo E. E. Cummingsa. Evening Hymn in Ekteniya iz Vigilia (All Night Vigil) (1971) Einojuhanija Rautavaare sta ugajali zaradi skladateljske invencije in izvirnega tonskega besednjaka, prav tako Nunc Dimittis (2007) Pawła Łukaszewskega, bolj zaradi teksturne jasnosti in preproste, kontemplativne vedrine. Kratko novo delo avstralskega skladatelja Josepha Twista, Hymn of Ancient Lands (2015), naročeno za Musico Vivo s strani Mary in Paula Pollarda, uglasbuje Caedmonovo himno v stari angleščini, latinščini in sodobni angleščini. Vendar je razočaralo zaradi izpeljanosti in pomanjkanja zanimivega gradiva, prav tako The Wings of the Wind (2015) Owaina Parka, čustveno naivna uglasbitev besed iz Psalmov, čeprav je kazala napredno tehnično spretnost in pozorno skrb za podrobnosti.

Bila sta dva dodatka: sladkobna priredba pesmi The Carnival is Over zasedbe The Seekers in, v kontrastu, živahni It don't mean a thing if it ain't got that swing Duka Ellingtona.

Bil je osupljiv podvig zbora, da je celoten recital eklektične in včasih težke glasbe izvedel na pamet. Ob tej priložnosti se je predstavil kot vokalni ansambel najvišjega razreda.

Reviewed by David Barmby