Australia Tour

★★★★★
„Duhovno globoka, čutno izdelana izvedba zbora, ki je Rolls-Royce med zbori“

Na prvi melburnski izvedbi njihove nacionalne turneje je bil med izvedbo „Kyrie“ iz čudovite, a pogosto zanemarjene Maše za dvojni zbor Franka Martina v izvedbi Choir of Trinity College Cambridge trenutek, ki je popolnoma ujel izkušnjo občinstva. Po nenadnem tuttijskem napadu, ki je kot zlato kladivo razbil breztežno, lebdečo spokojnost prejšnje teksture, je moški, ki je sedel neposredno za menoj, izpustil nehoten in precej zaslišen vzdih. Težko sem mu zamerila; čeprav je program povsem sakralen, je muziciranje, tako čutno in opojno, skoraj grešno razkošno.

Komur ta izjemni ansambel ni znan, bi mu morda lahko oprostili, če bi domneval, da je univerzitetna skupina zgolj kup zagnanih začetnikov, ki uživajo v skupnem petju med predavanji. Videz lahko vara. Sestavljajo ga lahko mladi študentje Oxbridgea (tipična starost pevcev v njegovih vrstah je pod 21 let), toda Trinity College Cambridge je resnično Rolls-Royce med zbori. Njegove člane zborovodja Stephen Layton skrbno izbere izmed ostro konkurenčnega polja izjemno nadarjenih kandidatov. Rezultat tega elitnega postopka izbora je zvok, ki je hkrati večplasten in vendar brezhibno nadzorovan. Ta zbor ne podaja brezlične, enotne zlitosti in je tudi ne poskuša doseči. Njegova tekstura je živa in dinamična; kombinacija več kot 30 posamično vrhunskih glasov, ki si delijo globoko glasbenost in železen občutek za ansambel.

Raven te neomajne glasbenosti je bila razvidna iz uvodnega kvarteta del, izvedenih brez dirigenta, a vendar z izvrstno izdelanimi podrobnostmi. Sodobni priklic renesančne polifonije Arva Pärta v Bogoróditse Djévo so sledila tri mojstrovine, ki predstavljajo vrh cerkvenega repertoarja tistega obdobja, Byrda, Tallisa in Purcella. Ti predjedi so se zdeli kot razmejitvena točka, ki priznava glasbeno podlago, na kateri je zgrajen preostali izbor sakralnih del 20. in 21. stoletja iz programa.

Ta zbor v takšni ali drugačni obliki obstaja od zgodnjega 14. stoletja, ali drugače rečeno, približno skozi celotno zgodovino zahodne klasične tradicije, zato je še posebej hvale vredno, da se je Layton odločil raziskati program, ki slavi sodobne mojstrovine, med avstralsko turnejo Trinity Collegea. Tak pogumen odpor do samozadovoljstva, od tako čaščene in osupljivo zmožne ustanove, je natanko tista vrsta kulturnega vodstva, ki zagotavlja uspešno živahnost in nadaljnji obstoj zborovske tradicije.

Med temi novejšimi dodatki repertoarju sta bili dve deli, napisani posebej za ta zbor. Najprej je novo naročeno delo avstralskega skladatelja Josepha Twista, Hymn of Ancient Lands, pokazalo spretno obvladovanje zvočnosti, pri čemer je folklorno zaznamovan sopranski solo služil kot kontrapunkt bujnemu, meditativnemu valu zvoka preostalega zbora. Orgelski štipendist in član zbora Owain Park, star komaj 23 let, je v The Wings of the Wind ponudil živo, šumečo teksturo v eni od tehnično bolj atletskih skladb večera.

Poleg izbora sodobnih del, napisanih v zadnjem desetletju – vrhunec med njimi je bila zame ameriškega skladatelja Erica Whitacra pretresljivo ganljiva uglasbitev E. E. Cummingsa, i thank you God for most this amazing day – je Martinova Maša za dvojni zbor (dokončana leta 1926) zlahka izstopala kot krona večera. Zdi se povsem neustrezno poskušati povzeti izvedbo, tako predano, empatično in duhovno globoko, kot jo je tu podal Trinity College, razen da povem, da sem le zelo redko občutil, da me je izvedba tako ganila in spremenila. To je bila izkušnja, ki je prinesla ne le intenzivno veselje in strahospoštovanje, temveč tudi preplavljajoč občutek hvaležnosti.

Reviewed by Maxim Boon