Australia Tour

Prvo, kar opaziš, ko na oder stopi zbor Trinity College Cambridge, je fizična razdalja med pevci, pol telesne širine rezerve na vsaki strani vseh več kot 30 pevcev.

Nato slišiš posamezne glasove, ki, groza vseh groz za zagrizenega privrženca zborovskih učbenikov, izstopajo; vsak ima nekakšno izrazito zrnatost ali teksturo, čez katero bi lahko potegnil s prsti in sledil njenemu edinstvenemu profilu.

Od kratkega uvoda Arva Pärta gre naravnost naprej k Byrdu, Tallisu in Purcellu, ko se zborovski pevci napol obrnejo drug proti drugemu, oči zazrte v oči, glasovi pojejo, kot da bi šli od enega do drugega, vsak glas hkrati vodnik in sledilec.

Še vedno na odru ni dirigenta, a glasbeni zvok je tridimenzionalen, tako presenetljiv v svoji notranji raznolikosti, a nekako zlit in povsem osredotočen v svoji celoti. Udobno se namestite, ti mladi vedo, kaj delajo.

Nato prispe sam mož, Stephen Layton, glasbeni vodja od leta 2006, ki je predsedoval tej skupini dodiplomcev, ki jo je revija Gramophone uvrstila na 5. mesto med najboljšimi zbori na svetu. Kakšna je skrivnost?

Sodeč po tem prvem koncertu obsežne državne turneje za Musica Viva, je to trening, disciplina in umetnost, ki so šli v vse skupaj.

Med njimi ni videti niti enega lista z notami, ta delovni zbor najboljših in najbistrejših iz Trinityja, katerega tedenska rutina je nastopanje pri bogoslužjih v kapeli kolidža, jasno izkazuje enotnost in občutek glasbenega namena, ki obnavlja tradicijo, ki sega v 14. stoletje.

V programu, ki se giblje med starim in novim, je središčna točka Mass for Unaccompanied Double Choir Franka Martina, delo tolikšnega osebnega in duhovnega pomena za švicarskega skladatelja, da je njegovo krstno izvedbo zadržal 40 let, da ne bi bilo oskrunjeno v javnosti. Ni se mu bilo treba bati. Odpeto je veličastno.

Mladi organist Trinityja Owain Park prispeva skladbo, katere vokalna vadba zbora od vrha do dna kaže, zakaj je že prejel pomembno založniško pogodbo, nova naročena skladba avstralskega skladatelja Josepha Twista pa sprejema tihi občutek razmišljanja, ki je značilen za celoten koncert.

Navsezadnje se vljudni in nevsiljivi slog razreši v žareča dela v veliki angleški zborovski tradiciji Elgarja in Herberta Howellsa, ki za trenutek avstralsko koncertno dvorano spremenijo v veliko angleško katedralo.

Reviewed by Martin Buzacott