Australia Tour

Bilo je drzno, kolikor je le mogoče. Kakšen dodatek bi sploh lahko sledil osupljivo ekstatičnim zaključnim taktom Howellsovega slavnega „Te Deum“ (Collegium Regale), s katerim se je končal program dih jemajoče vokalne virtuoznosti, ki je zajemal 300 let cerkvene glasbe? No, seveda Duke Ellington z It don’t Mean a Thing.

Čista razburljivost nenadnega poslušanja ameriškega jazza je bila značilna za šoke, ki jih povzroča zbor, ki so ga bralci revije Gramophone izbrali za peti najboljši zbor na svetu. Zares bi energija, bravura in briljantnost zbora v cerkvenem žanru lahko omamljene poslušalce spodbudila, da bi ga povišali preprosto v najboljšega. Pripomniti, da je bil njihov celoten program zapet na pamet, bi se morda zdelo odveč, če ne bi njihova neposrednost in živahnost očitno otipljivo pridobili.

Znajo čudovito peti tudi brez dirigenta, in njihov uvodni sklop angleških del iz 16. in 17. stoletja brez zborovodje Stephena Laytona je občinstvo in zbor res zelo približal, saj so peli nam in ne prek njega. Toda ko je bil on prisoten, so se stvari pomaknile za prestavo višje, ko je zbor z bleščečo intenzivnostjo prevzel evropska in avstralska dela 20. in 21. stoletja. In pevcev je le kakih 30.

Elgarjeva psalmska uglasbitev Give unto the Lord, miniaturni Gerontius iz njegovih najboljših let, se je izkazala za izjemno prepričljivo, toda Mass for Unaccompanied Double Choir Franka Martina, sprva neizvajana, je zagotovila pravo jedro programa, njeno bogato izoblikovano polifonijo in bujne harmonije pa je v polnosti izpel ta veličastni ansambel.

Reviewed by Rodney Smith