Auckland Philharmonia: St John Passion

Janezov pasijon je bil prvotno komponiran za bogoslužje na veliki petek v Leipzigu leta 1724, Stephen Layton pa je izvajanje tega dela vsako leto okoli velike noči s svojim ansamblom Polyphony v Londonu spremenil v tradicijo. Glede na to in izkušnjo njegove razodevajoče Maše v h-molu z istim orkestrom pred dvema letoma sem imel od tega koncerta visoka pričakovanja, ki so bila, razen ene ali dveh pegic, večinoma izpolnjena v resnično pritegnjajoči Bachovi izkušnji.

Stvari se sprva niso začele obetavno. Zborovske linije v velikem uvodnem ansamblu so bile nekoliko nejasno začrtane, orkestrski glasbeniki pa so bili morda presenečeni nad tekočim tempom, ki ga je postavil Layton, saj je trajalo nekaj časa, da sta se njihova ansamblska usklajenost in uglasitev umirili. Hitri tempi so bili splošna značilnost Laytonovega dirigiranja (vključno z najhitrejšim „Eilt, ihr angefochten Seelen“, kar sem jih kdaj slišal), pa vendar niso nikoli delovali prenagljeno, vsak je imel popoln smisel kot nadaljevanje prejšnjega stavka. Občudovanja vredna lastnost Laytonovega pristopa k Bachu je njegov občutek za celotno delo kot neprekinjeno pripovedno izkušnjo. Drama je bila nedvomno v ospredju – spopadi med Pilatom in Judi so bili navdušujoče obravnavani v zboru in orkestru. Premor po Jezusovi smrti se je zdel večnost, saj je dvorana trepetala od čustev.

Nicholas Mulroy se je lotil podviga, da je pel tako izjemno naporno vlogo evangelista kot tudi tenorske arije (ki so pogosto razdeljene med dva pevca), in zmagal precej spektakularno. Od začetka ni bilo nikoli občutka, da je evangelistov part brezkrven recitativ; to je bila resnično živa pripoved. Nikoli se ni bal podati dramatične izjave, bodisi z nujnim deklamiranjem bodisi z srce parajoče raztegnjenimi frazami, ko Jezus umira na križu, ta različna razpoloženja pa so bila vokalno obarvana na zelo pritegnjajoč način. Mulroy je bil tudi dosledno svež v tonu v visoki tesituri in je znal ton utišati do najlepše projeciranega duhovnega pianissima. Nekaj hripavosti je grozilo, da se bo vrinilo na začetku „Ach, mein Sinn“, a težke arije je opravil najbolj dostojno.

Edina pega pri zasedbi je bil Paul Whelan v vlogi Jezusa. Prej sem občudoval njegovega neposrednega Dalanda v Flying Dutchman pri New Zealand Opera, a dober Daland se ni prevedel v primernost za Bacha. To je velik, robat zvok, ki ni nikoli povsem našel središča tona in je deloval dosledno glasno z malo subtilnosti. V primerjavi z močno skrbjo za besedilo in fraziranje, ki jo je kazala preostala zasedba, je bila to zamujena priložnost. Dramatična težava je, če vašega Jezusa preglasi vaš Pilat, a prav to se je zgodilo v tej izvedbi. Avstralski basist Derek Welton je pogumno obvladoval koloraturo v prej omenjenem „Eilt, ihr angefochten Seelen“ in pel z izraznim, hrastovim tonom v „Betrachte, mein Seel“, v svojih prizorih z Jezusom pa je bil povsem znotraj drame.

Podobno so se drugi vokalni solisti odlično vključili v Laytonovo celotno dramatično zasnovo. Subretna sopranistka solistka je bila še ena Avstralka, Siobhan Stagg. Po očarljivo živahnem „Ich folge dir gleichfalls“ je priklicala presenetljivo globino občutka za „Zerfliesse, mein Herze“, žalost je obarvala njene fraze. „Es ist vollbracht“ je bil vrhunec večera, kontratenorist Christopher Lowrey pa je združil žalostno zvenečnost tona s preprostostjo izraza, ki je šla naravnost v srce enega najbolj izvrstnih Bachovih stavkov. Omeniti je treba tudi globoko občuteni solo na violi da gamba Laure Vaughan.

Primerno skrčen Auckland Philharmonia Orchestra si je večinoma opomogel od negotovega začetka in se dobro vključil v Laytonovo vizijo dela. Le vprašal bi, ali ni bila morda spremljava nekaterih arij nekoliko preveč odločna – v „Ich folge dir gleichfalls“ je bilo na primer nekaj trenutkov, ko je flavtni solo grozil, da bo preplavil sopranistko. Cenim pomen obligatnih partov, a ti ne smejo biti na škodo vokalnih linij. Prepletajoči se oboi v „Von den Stricken“ so bili v tem pogledu boljši. Ko se je začel prvi koral, je negotovost komornega zbora University of Auckland izginila in če kaj, so prekosili svojo izvedbo Maše v h-molu izpred dveh let, zlasti altistke, ki so pokazale osupljivo okrogel, topel ton. Resnično sem občudoval, kako so se vživeli v dramo, zlasti kot Judje v drugem delu. Čeprav bi njihovi začetni vzkliki „Herr“ lahko imeli več amplitude, je bila pozornost do dinamike drugje skoraj brezhibna in ohranili so telo tudi v srce parajoče tihem koncu nekaterih koralov. Sklepni hvalnični koral je iz njih izvabil novo polnost tona in izjemen večer zaključil z ravno pravo noto veselja.