Arvo Pärt: The Silence and Awe of Arvo Pärt

„Tišina je kot rodovitna zemlja, ki na neki način čaka na naše ustvarjalno dejanje, naše seme"

Arvo Pärt

Arvo Pärt je eden redkih živečih skladateljev, ki so našli priljubljenost onkraj meja klasične glasbe. Michael Stipe iz zasedbe R.E.M. in Bjork sta njegova velika oboževalca. Čeprav se 78-letni glasbenik običajno izogiba slavi in medijem, se trenutno udeležuje festivala svoje glasbe v New Yorku in Washingtonu ter si je vzel čas za pogovor o svoji glasbi, kolesarjenju in zvonovih.

Pärt je velik skladatelj in malo me je bilo strah srečanja z njim. Zato sem s seboj prinesel zvonec za srečo. Postavil sem ga na mizo med naju in malo pozvonil.

„Oh, to je dober začetek, hvala," je rekel v svoji močno naglašeni angleščini.

Pärt ima rad zvonove, dobesedno in preneseno v svoji glasbi. Ima rad tudi prostor in tišino. Oboževalci za opis njegove kontemplativne glasbe radi uporabljajo besede, kot je „brezčasen". A za Pärta ima čas globok pomen. V pogovoru, tako kot v svoji glasbi, si vzame čas, da razčisti svoje misli. Pridejo na dan kot pesmi.

„Čas je za nas kakor čas naših lastnih življenj," pravi. „Je začasen. Brezčasen je čas večnega življenja. To je večno. Vse to so visoke besede in tako, kot v sonce, v njih ne moremo zares gledati neposredno, a moja intuicija mi pravi, da je človeška duša povezana z obema – s časom in večnostjo."

Pärt ima resnosti na pretek. A takšen ni bil vedno. Kot otrok v sovjetski Estoniji je vadil na razbitem starem klavirju in se vozil s kolesom po mestu, medtem ko je poslušal finske radijske oddaje. Povedal sem mu, da sem kot otrok na kolo privezal tranzistorski radio. „Zelo zanimivo," je odvrnil z rahlim bliskom v očeh.
Sprva je Pärt pisal trnovo, atonalno glasbo v slogu tistega časa. A leta 1968 je naletel na zid. Osem let je skoraj utihnil, ko pa se je vrnil, je bilo to s čim povsem drugačnim. Počasna, čista, preprosta, a močno zbrana, tako glasbo opisuje dirigent Stephen Layton: „Če bi moral podati estetiko njegovega skladateljskega opusa, je „manj je več" zagotovo to," pravi Layton.

Layton, zborovski specialist, je posnel dva albuma Pärtovih vokalnih del (tretji je predviden za to jesen). Layton pravi, da je Pärtov novi slog z odmevi gregorijanskega korala in renesančne glasbe po zapleteni glasbi, ki je prevladovala sredi 20. stoletja, pometel mizo. Del Pärtovega preboja je po Laytonovih besedah izhajal iz slišanja zgolj treh tonov v supermarketu.

„Po razglasu se sliši zvok ‚du, du du'" – Layton zapoje tri padajoče tone – „‚Bi lahko tisti in tisti prosim prišel na blagajno št. 25?' Ta zvok se v glasbi imenuje trizvok, a je pravzaprav gradnik vse glasbe v zahodnem svetu."

Pärt je spoznal čudovito preprostost trizvoka in stopil po tej poti. Svoj novoodkriti slog je poimenoval „tintinnabuli", beseda, ki se nanaša na majhne zveneče zvončke. Še ena sestavina v receptu je tišina.

„Po eni strani je tišina kot rodovitna zemlja, ki na neki način čaka na naše ustvarjalno dejanje, naše seme," pravi Pärt. „Po drugi strani se je treba tišini približati s spoštljivim strahom. In ko govorimo o tišini, moramo imeti v mislih, da ima, tako rekoč, dve različni krili. Tišina je lahko to, kar je zunaj nas, in to, kar je znotraj človeka. Tišina naše duše, ki je zunanje motnje sploh ne prizadenejo, je pravzaprav pomembnejša, a težje dosegljiva."

Pärtova glasbena kombinacija spoštljivega strahu in tišine je nemškega glasbenega producenta Manfreda Eicherja prisilila, da se je umaknil z avtoceste, ko je po radiu slišal Tabula Rasa. „To je glasba, ki ti vzame besedo, dih in te zamisli," se spominja Eicher. „Ja, hotel sem biti bližje tej glasbi."

Eicherju, ustanovitelju založbe ECM Records, je trajalo šest mesecev, da je izsledil Pärta, in še nekaj let, preden je leta 1984 izdal Pärtov prvi album pri ECM. Album, ki je vključeval Tabula Rasa za dve solistični violini in komorni orkester, je Pärtovi glasbi odprl vrata na Zahod. Samo pri ECM je sledilo trinajst plošč, albumi pa so izšli tudi pri drugih založbah.

Pärtova stroga glasba in njegova nagnjenost k religioznim besedilom (v 70. letih je sprejel vzhodno pravoslavno krščanstvo) so mu prinesli določen sloves, pravi kontratenorist David James iz Hilliard Ensemble, skupine, ki je v 80. letih začela zagovarjati Pärtovo glasbo.

„Veliko ljudi ima tak vtis," pravi James, „da je nekak samotar, nekako menišk. Ja, ko ga vidiš. A takoj ko se z njim pogovoriš in ga spoznaš, vam povem, ima najčudovitejši smisel za humor in zelo prikupno osebnost."

Pärta sem vprašal, kako mu je všeč, da ga imajo za mistika. Zasmeje se.

„Ah," pravi, „to je zadnje, kar bi želel biti."

Pärt se je izkazal točno takšnega, kot ga je opisal James – prikupnega in osebnega. In ob koncu intervjuja je celo rekel, da imava nekaj skupnega. Takrat je dvignil roke, kot da bi držal krmilo kolesa.