Panorama zborovske glasbe Estonca Arva Pärta, ki zajema več kot petdeset let: Stephen Layton in njegov ansambel Polyphony se izkažeta kot sorodna interpreta.

Glasbo Estonca Arva Pärta uvrščati v kraljestvo preveč lahkotnega, tudi čustvenega, je za marsikaterega zaničevalca potreba. A taka kritika od Pärta in njegove umetnosti odteka z opaznim mirom. Ob natančnejšem opazovanju in poslušanju to ni presenetljivo: Pärt je izjemno natančen, pri uporabi svojih sredstev vsekakor ekonomičen in odločen skladatelj – nihče, ki bi podlegel očitnim zunanjostim. Prav srečanje novejših del s tistimi iz zgodnejših ustvarjalnih obdobij, v katerih je mogoče doživeti strogega serialista Pärta, kaže, da estonski skladatelj nekoč pridobljeno skladateljsko doslednost uporablja tudi v močno reduciranem, poenostavljenem gradivu svojega postopoma dozorelega stila tintinnabuli: vse ostaja zbrano, učinkuje kot motivirano iz estetskega temeljnega koncepta. In prav v tej strogosti se Pärt izrazito razlikuje od številnih posnemovalcev ali zgolj kopistov svojega sloga – ni skladatelj dobrega počutja; tudi najdostopnejša dela so utemeljena z izjemno strogostjo.

Vse to kaže pričujoča nova Pärtova plošča angleškega ansambla Polyphony, ki ga vodi njegov ustanovitelj Stephen Layton: zelo lep presek odpira široko panoramo polstoletnega ustvarjalnega dela in kaže neizpodbitne razvoje prav tako kot že nakazane izjemne kontinuitete.

Najzgodnejše nastalo delo je serialno zasnovani »Solfeggio« iz leta 1963, čigar osupljiva lahkotnost ob vsej skladateljski strogosti že napoveduje poznejše razvoje. Zgodnji slog tintinnabuli z njegovim čustveno preprostim pristopom zastopa »Summa« iz leta 1976, uglasbitev latinskega besedila Credo. Klasiki 1990-ih let so »The woman with the alabaster box« ali »Zwei Beter«, napisana za dekliški zbor Hannover. Pärtova visokokakovostna produktivnost je bila neomajna tudi v zadnjem desetletju, za kar stoji ganljivi »Da pacem, Domine«, nastal leta 2004 na pobudo Jordija Savalla po madridskih terorističnih napadih: Pärt na višku svoje umetnosti. Vsaj omeniti je treba obe prvi snemanji programa: »Alleluia-Tropus« na besedilo, posvečeno svetemu Nikolaju iz Mire, prvič koncertno zapet leta 2008, in izjemno zvočno čutni »Virgencita« iz leta 2012, ki ga je navdihnila mehiška legenda o Devici Guadalupski, bogata skladba, ki jo je Estonski filharmonični komorni zbor prvič izvedel v Mexicu.

Zanimiv je stranski vidik, da se Pärt tudi v številnih naročenih delih izkaže kot skladatelj, ki piše enakomerno kakovostno. Skupaj zelo lep portret z nekaj očitno vrednimi prvimi posnetki.

V slogu intimno domač

Brez pretiravanja lahko rečemo, da Stephen Layton in njegov komorni zbor Polyphony – skupaj s Hilliard Ensemblom, z Estonskim filharmoničnim komornim zborom ali z Theatre of Voices pod vodstvom Paula Hilliera – sodita med zelo pomembne izvajalske razlagalce, ja umetniško zaupnike Pärta na odrih sveta in v številnih merodajnih snemanjih. Ta slogovna domačnost in interpretativna strokovnost, ta estetska bližina se na novi plošči pokažejo osupljivo. Kajti Pärtova glasba se sliši tako lahko in poje tako težko: v vsej svoji zgoščenosti, v fino odtenčeni, elegantno odmerjeni energiji, v linearni neizčrpnosti, v čustveni preprostosti ob hkratni napetosti mora vsak konstruktivni potez vendarle delovati lahko in samoumevno. Vse to je tu slišati v osrečujoči jasnosti in prisotnosti; zbor brez težav ustreza tem zelo specifičnim zahtevam.

Poleg tega se izkaže s profiliranimi registri, izbranimi lirskimi kakovostmi in naravno dikcijo kot čudovito harmoničen ansambel v vseh »običajnih« parametrih. Izpostaviti je treba odlično intonacijo: vse učinkuje popolnoma izposluhano, kaže na zelo občutljivo interakcijo v ansamblu, enakomerno zanesljivo v ozki in široki legi. Tudi glede na pogosto skoraj mirujoče tempe intonacijski rezultat kaže na znatne kakovosti, preprosto ga je treba imenovati izjemnega. Tudi v artikulaciji se pokaže poznavalstvo ansambla: Pärtov slog je kongenialno povzet, v velikih lokih z izjemno obsežnim dihom, s fino odmerjeno energijo, z oblikovalnim potrpljenjem. Zvočna slika je primerno velika, opremljena s fino prostorsko korono, poleg tega natančno stopnjevana, uravnotežena in strukturno jasna.

Stephen Layton in Polyphony sta resnično poklicana zagovornika glasbe Arva Pärta. In s svojo aktualno ploščo vtisnjeno podčrtujeta, da sodita med merodajne interprete del estonskega skladatelja.