Arvo Pärt: Choral Music

Uživajte zmerno. To je moj nasvet glede te plošče. Arvo Pärt, 79, je iskal lasten glasbeni slog in ga prvič predstavil leta 1976 v klavirski skladbi Für Alina z izvajalsko oznako »Mirno, vzvišeno, poslušajoče«. Tintinnabuli, zvončki, je poimenoval ta slog. Ta glasbeni slog, mehka zaporedja trozvokov, ritmično in večinoma dinamično zadržana, ni ostal brez kritike: »akustična blazina«, »sakralna hitra hrana«, če naštejem le nekaj zlobnih oznak.

Uvodna skladba, Peace upon you, Jerusalem za dekliški zbor, takoj potopi poslušalca v topel kopel mehkega, prijetnega, božajočega toka tonov, ki se potem nadaljuje pesem za pesmijo. Besedila, večinoma sakralna, so izvedena v lepih zaporedjih trozvokov, običajno ob spremljavi zelo dolgih tonov (vokalnotehnično zahtevno!), vse ritmično zelo statično, pogosto s sugestivnim učinkom po zaslugi spretno napisanih ostinatov. V tem minimalističnem repertoarju je Solfeggio iz leta 1963 dobrodošla sprememba, strogo serialna zborovska etuda brez besedila, v kateri je vsak ton (nota) natanko enako dolg in toni C-durove lestvice sledijo drug drugemu v enakih časovnih razmikih. Kljub temu nasprotju menim, da je protiučinkovito poslušati celotno, nekaj več kot uro dolgo ploščo naenkrat. Racionirajte!

Polyhony se imenuje britanski zbor, ki ga je leta 1986 ustanovil zborovodja Stephen Layton. Gre za dokaj velik komorni zbor, 32 pevcev, najvišjega britanskega razreda. Interpretacije Pärtove, navsezadnje nikakor ne lahko pete glasbe so preprosto sijajne, impresivno obvladane, z visoko zvočno kakovostjo, skoraj slogotvorne.