Antognini: Come to me in the silence of the night & Other Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Opera Today (David Truslove).

„Na tem disku zborovske glasbe a cappella švicarsko rojenega Iva Antogninija (rojen 1962), ki ga je letos izdala založba Hyperion, Choir of Trinity College v Cambridgeu spet dokazuje čudovito žametno kakovost tona. Če Antognini britanskim poslušalcem ni poznan, je uveljavljen skladatelj, ki se je po študiju v Luzernu in Bernu, kjer je začel komponirati za televizijo, film in jazz, od tedaj posvetil zborovskim delom, sprva navdihnjenim ob poslušanju švicarskega otroškega zbora Coro Calicantus. Njegova dela so zdaj izvajali po vsej Evropi in ZDA, več jih je prejelo mednarodne nagrade.

Prvi vtisi vas bodo pustili brez dvoma o Antogninijevih razkošnih harmonijah, zgrajenih na dodanih tonih ali tonskih gručah, ki izvirajo iz njegovih zgodnjih jazzovskih skladb. Nato je tu lahkotnost, s katero oblikuje ta dela z naravnim občutkom za napredovanje, ki ga zaznamuje navidez brez truda tekoča melodija zgornje linije in prijetne harmonije, ki uho bodisi pomirjajo bodisi uspavajo, slednje, če nameravate disk poslušati naenkrat. Obstaja tudi prirojena občutljivost za besede, vendar so posamezna dela, bodisi z uglasbitvijo svetih ali posvetnih besedil, pogosto nerazločljiva med seboj. Njegov čezatlantski slog, nekje med Ericom Whitacrom in Willom Toddom, se razdeli na dva jasno opredeljena tipa: počasen do srednji tempo z bujnimi, s sladkorjem prevlečenimi harmonijami, zaradi katerih boste morda znova premislili svoj zobozdravstveni načrt, in poživljajoče, igrive skladbe, ki bi lahko zmedle vaš občutek za metrum. Skratka, Antognini ponuja fiksni meni, na voljo pa je ekstrovertirano ali razvajajoče.

Med redkimi hitrejšimi skladbami sem zelo užival v njegovem jazzovsko prežetem in občudovanja vredno izdelanem Jubilate Deo, katerega plesne ritme je s polnim žarom zapelo teh več kot 30 glasov Trinityja, katerih tehnična spretnost je nošena lahkotno. Intonacija je brezhibna in ritmi tesno nadzorovani. V podobnem sproščenem duhu je Antogninijev energični Gloria, ki izmenjuje nujne utripajoče ritme z počasnejšimi odlomki oblazinjenih harmonij. Če ne ve vedno, kdaj se ustaviti, to dobro ponazarja Canticum novum, še ena bleščeča skladba, ki deluje preveč kuhana.

Med skladbami, ki jih je mogoče opisati kot „gladke klasike“ (in zagotovo ne bo dolgo, preden bodo ta dela redno slišana na Classic FM), je ganljiva Come to me zmagovalka. Čudovite, nežne harmonije ujamejo žalujočega ljubimca ali partnerja, ki hrepeni, da bi se njegov ljubljeni vrnil k njemu v sanjah. Je čudovito sočutna poroka besed (Christina Rossetti) in glasbe, lepo odpeta, čeprav preveč očitno elektronsko izboljšana, tako da ima basovska linija trdnejšo podlago, kot bi je sicer pričakovali od mladih glasov. V podobnem sladkosnednem duhu sta Remembrance (uglasbitev Percyja Bysshea Shelleyja) in Surge amica mea (iz Visoke pesmi), a kmalu človek začuti, da je Antognini izčrpal svojo predlogo sladkobnih harmonij, ne glede na to, kako spretno so izdelane. Hope is the thing with feathers je nekoliko prizemljena in nikoli ne lebdi s preprostostjo ali spokojnostjo, ki jo nakazuje poezija Emily Dickinson.

Užival sem v Trinity Service, uglasbitvi, ki je dobrodošla dopolnitev liturgičnega repertoarja sodobnih večernih kantikov. Besedno slikanje je lepo doseženo z nekaj harmonskega srha pri ‘magnified me’, ‘exalted’ in ‘Abraham and his seed for ever’. Je partitura, polna izraznih oznak (‘majestic’, ‘with vigour’, intense’, ‘with affection’), vendar ni gotovo, koliko to spremeni zboru takšne kakovosti. Odveč je reči, da je ‘Magnificat’ odpet z zborovo običajno toplino in intenzivnostjo. ‘Nunc dimittis’ je nič manj prevzemajoč, njegov patos pa osvetli sopranska solistka Sumei Bao-Smith.

Na splošno glasovi, ki jih ima Stephen Layton na voljo, pojejo z izjemno pozornostjo do podrobnosti in izraza, fraze so popolnoma oblikovane, besede pa dosledno napolnjene s pomenom. Antognini je očitno dober skladatelj, a človek ga lahko včasih posluša le do neke mere.“