Antognini: Come to me in the silence of the night & Other Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (John Quinn).

„Ves čas svojega mandata kot glasbeni vodja Trinity Collegea v Cambridgeu (2006–2023) je Stephen Layton zagovarjal delo sodobnih skladateljev (pri tem nikakor ni zanemarjal tradicionalnega repertoarja). Za Hyperion je z zborom kolidža posnel precej nedavne glasbe, pogosto na ploščah enega samega skladatelja. Zadnji skladatelj, ki je bil deležen te podpore, je švicarski skladatelj Ivo Antognini.

Do zdaj nisem poznal Antogninijeve glasbe, zato bodo nekatere osnovne informacije morda koristne našim bralcem; pri tem se opiram na spremno besedilo Paula Conwaya. Ivo Antognini se je rodil v kraju Locarno, Ticino, Švica. Po diplomi iz klavirja v Luzernu leta 1985 je študiral jazz. Prelomnica v njegovi glasbeni karieri se je zgodila leta 2006, ko je srečal švicarski otroški zbor Coro Calicantus. Od takrat je njegov osrednji skladateljski poudarek zborovska glasba.

Skladbe na sporedu Stephena Laytona, vse za a cappella zbor, večinoma za SATB z delitvami, so nastale med letoma 2010 in 2021. Nekatere skladbe so bile napisane za zbor Trinity College. Ena takih je Canticum novum za SSATB. Besedilo sta prvi dve kitici 95. psalma, ki ju Antognini uglasbi z glasbo, ki je živahna, radostna in polna energije. Večji del skladbe pevci potrebujejo veliko ritmične natančnosti in prav to Layton in njegov zbor ponudita. Leta 2021 je Ivo Antognini za Trinity skomponiral niz Evening Canticles. Paul Conway ima lepo izražanje za Magnificat; pravi, da Antognini uporablja besedilo „kot da bi bilo scenarij filma“. Natanko vem, kaj misli. Glasba je dogodkov polna in pogosto spreminja svojo naravo, ko se besede spreminjajo, a ohranja celotno strukturno skladnost. Menim, da je uglasbitev zelo zanimiv in domiseln odziv na besedilo. ‘Glory be’ je premišljen in lirski. Nunc dimittis ni nič manj uspešen. Antognini začne v zadržanem, mirnem tonu, a njegova glasba zažari pri ‘To be a light to lighten the Gentiles’. Kantik se konča z različico ‘Glory be’ iz ‘Mag’. To so zelo impresivni Evening Canticles in upam, da jih bo kdor koli nasledil Stephena Laytona kot glasbenega vodjo na Trinity College, obdržal v repertoarju zbora. Surge amica mea je prvič izvedel Layton s zborom Trinity, čeprav je bila skladba napisana za drug zbor. Skladba uglasbuje besede iz Visoke pesmi; kot se za besedilo spodobi, glasba odlikuje tople, čutne harmonije. To je čudovita majhna skladba.

Mislim, da je bila razumna odločitev, da se program odpre s Come to me in the silence of the night, ker sumim, da bo ta skladba – in izvedba – poslušalce ‘zagrabila’ in jih spodbudila, da poslušajo naprej; name je zagotovo tako delovala. To je uglasbitev pesmi Echo Christine Rossetti. Postavlja ton za velik del tega, kar sledi na plošči: harmonije so pomirjujoče in lepe – občasno zaznam vplive jazza – skladba pa je zgrajena na zelo privlačni melodiji. Rekel sem, da so harmonije – in posledično glasba – pomirjujoče, a to ne izključuje določene ekstatične nujnosti v pisanju v trenutkih, ko jo besede zahtevajo.

O magnum mysterium je lepa skladba. Napisana je bila za cerkveni zbor, ki ga vodi Antogninijeva žena. Paul Conway pravi, da je postala skladateljevo najpopularnejše delo, sodeč po številu držav, kjer je bila izvedena. Nisem presenečen; je zamaknjena stvaritev, ki po Conwayjevih besedah prenaša „strahospoštovanje in začudenje ob Kristusovem prihodu“. Tudi Laudate Dominum ima povezavo s cerkvenim zborom njegove žene. Antognini ga je hitro skomponiral po smrti prijatelja, ki je bil član tega cerkvenega zbora. K delu se je lotil skoraj takoj po vrnitvi domov s pogreba. Besedilo je zelo kratki (štirivrstični) 116. psalm, ki ga zelo pogosto uglasbijo v ekstrovertirano glasbo. Tu Antognini, ki piše v senci prijateljeve smrti, pokaže, da obstaja več kot en način za hvalo. Njegova glasba izraža to, čemur bi lahko rekel veselje v spominu. To je lep poklon preminulemu prijatelju.

Če je bil Laudate Dominum nekoliko introvertiran – v zelo dobrem smislu, hitim dodati –, je Jubilate Deo nedvomno optimističen. Skladba je napisana za solistični kvartet SATB in zbor SSATBB. Solisti pojejo kot del zborovske teksture in, joj, oni – in celoten zbor – imajo polne roke dela. To je živahna, ritmično vitalna skladba in zagotovo je težavno ne le spraviti vse note, temveč tudi vzdrževati energijo. Odveč je reči, da so pevci Trinityja v vseh pogledih uspešni. Skladba mi je bila zelo všeč, ne nazadnje presenetljiv konec (brez spoilerjev na MusicWeb!). V popolnem kontrastu The Angel ponuja spokojen zaključek programa. To je uglasbitev sanjske pesmi Williama Blaka. Velik del glasbe je počasen in skrivnosten, čeprav sta v dveh od štirih kitic ekstatična izbruha. Antogninijeva glasba je lepo domišljena za glasove.

Antogninijeve glasbe nisem poznal, dokler ni prispela ta plošča, a to, kar sem slišal, mi je bilo zelo všeč. Vsa glasba je zelo dobro zasnovana za zborovske zasedbe; teksture so dosledno zanimive; harmonski jezik in melodije omogočajo, da je glasba zelo dostopna. Skratka, to je domiselna zborovska glasba skladatelja, ki ima očitno kaj povedati in ki se na besedila, ki jih uglasbuje, odziva zelo dobro.

Antognini je briljantno oskrbljen s strani Choir of Trinity College, Cambridge. Te izvedbe so povsem na ravni standarda, ki jim je prinesel tako močan sloves. Menim, da je ta glasba še posebej primerna za sveže, mlade in zelo dobro šolane glasove, kakršne imamo tu. Skozi ves program Laytonovo temeljito delo zagotavlja, da so ritmična natančnost, zlitost, intonacija in jasnost besedila in glasbe vsi odlični. Posnetke je izdelala izkušena ekipa tonskega mojstra Davida Hinitta in producenta Adriana Peacocka. Zvok zbora so ujeli zelo prijetno v naklonjeni akustiki cerkve St Peter and St Paul v kraju Salle; kolikor se spomnim, je bilo to pred nekaj leti priljubljeno snemalno zatočišče The Tallis Scholars. Dokumentacija je odlična; Conwayjeva spremna besedila nas jasno in jedrnato uvedejo v glasbo.

Iskal bom več glasbe Iva Antogninija.“