Anthems, Vol. 1

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Yorkshire Times (Andrew Palmer).

»Stephenu Laytonu bo na Trinity College v Cambridgeu težko slediti. Njegov uspeh pri ustvarjanju enega najboljših kolegijskih kapelnih zborov v državi je privabil mnoge prihodnje zborovske in orgelske štipendiste, ki zaprosijo za štipendije, in kakovost glasbenega ustvarjanja v kolegijski kapeli je prvovrstna.

Ta nova izdaja je pričevanje njegovega dela. Album, ki predstavlja nekaj najlepših anthemov repertoarja angleške zborovske tradicije iz 19. in 20. stoletja, je tudi veselje imeti zbirko anthemov iz različnih obdobij in od različnih skladateljev. Dandanes se zdi, da obstaja težnja, da se nekatera dela iz 18., 19. in začetka 20. stoletja odloži v snemalne arhive, saj se je kazalec trdno obrnil proti 21. stoletju. S tem ne želim omalovaževati skladateljskega talenta, ki ga ustvarja Združeno kraljestvo, ki je izjemen, a bilo bi lepo imeti mešanico slogov za primerjavo, zlasti če je posneta v kakovosti te izdaje.

Trinity College Choir se je za ta posnetek preselil po cesti do katedrale v Elyju in ker so tonski mojstri Hyperiona vedeli, kam strokovno namestiti mikrofone, imamo ploščo, ki odlično ujame poln zvok in tvori prvovrstno produkcijo. Ravnovesje med zborom in orglami je veličastno, mladi glasovi so izjemni, dobro se zlivajo in imajo odlično dikcijo.

Podrobnost orgel v vsej njihovi otožni slavi ustvarja trenutke vznesenosti, ki sprožijo rapsodičen odziv, nikjer bolj kot v spremljavi Elgarjevega sijajnega Give unto the Lord. Gotovo je orgelski štipendist Harrison Cole na neki točki poklical Jonathana Leeja, naj dela z njim, takšna sta mojstrstvo in spretnost igranja. Redukcija registrov na zadnjem B je čudovito nadzorovana. Spominjam se, da sem slišal izvedbo, odpeto v katedrali v Riponu na Northern Cathedrals Festival, ki je bila elektrizirajoča pod Ronom Perrinom; ta občutek vzburjenja se v tem posebnem snemalnem procesu ni izgubil. Elgarjevo drugo obsežno delo, Great is the Lord, ni nič manj vznemirljivo, spet z čudovitimi spremljavami.

Orgelski štipendisti bodo lahko uživali v obilju, saj je orgelski instrument Harrison & Harrison v Elyju prikazan v vsej veličini, ne le polne orgle, temveč tudi solistični jezičniki in tišji registri.

Florian Störtz s svojim ljubkim odmevnim basovskim glasom začenja verse anthem S. S. Wesleyja The Wilderness s tako gladkim nadzorom. Pridruži se popolnoma uravnoteženim pevcem v oddelku: sopranistki Sumei Bao-Smith, altistki Katherine Gregory in tenoristoma Danielu Atkinsonu ter Roshanu Patelu, v eni najboljših izvedb, kar sem jih slišal že dolgo. Drama in zvokoslikarstvo sta učinkovito izvedena, ritmična spremljava Harrisona Colea v ozadju pa ne izgubi nič vznemirjenja. Lekcija o tem, kako popolno spremljati zbor – oh, da bi videli Wesleyjeve anthem spet na seznamih katedralne glasbe!

Drama se nadaljuje s Come Out, Lazar Paula Spicerja, z uvodnimi fanfarami jezičnikov in deklamacijo zbora v še eni vznemirljivi izvedbi, kjer so besede anonimne srednjeangleščine iz štirinajstega stoletja izrazito usklajene z glasbo. Patrick Gowers je napisal svoj Viri Galilaei za dvojni zbor, solista in dvoje orgel za posvetitev Richarda Harriesa za škofa Oxforda v katedrali sv. Pavla leta 1987. Kot poudarja profesor Jeremy Dibble v svojih poučnih zapisih (dodatni bonus z veliko prvovrstnimi kontekstualnimi informacijami), se neprestano navzgor usmerjene fraze zborov sklenejo v veselem zvoku trobente. Po vsem glasnem zvoku sledi diminuendo, ko Gowers svojo skladbo konča tiho. O give thanks unto the Lord Jamesa Macmillana je še ena skladba, kjer virtuozna spretnost orgelskih štipendistov sije z ritmično energijo, prav tako veličastni glasovi.

The house of the mind je značilen Howells, z ljubkimi harmonijami, izvedenimi s prisotnostjo, ki povzema katedralno in kapelno glasbo.

Harrison Cole dobi solo v Toccati Francisa Potta, ki idealno prikazuje pravo barvno paleto orgel v avtoritativni izvedbi, ki se stopnjuje v intenzivnosti.

Rodovnik Davida Bednalla kot skladatelja v tem žanru je dobro dokumentiran in ta zadnja skladba na sijajnem albumu, Everyone sang, se gradi in gradi do, kot piše Dibble, fff in visokega C za soprane, preden se glasnost umiri.

Vsak od skladateljev, zastopanih na tem impresivnem posnetku, ima samosvojo harmonijo in ustvarja čudovito dramo, in vsi so dali dragocen prispevek k angleški zborovski glasbi.

Ta album je žareča pesem zmagoslavne hvale ter vznemirljivih in odločnih izvedb.«