Anthems, Vol. 1

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, MusicWeb International (John Quinn).

„Ko bo ta ocena objavljena, bo Stephen Layton že zapustil mesto glasbenega direktorja na Trinity College v Cambridgeu. (Za njegovega naslednika od januarja 2024 je bil napovedan Steven Grahl, glasbeni direktor na Christ Church Cathedral v Oxfordu.) Layton je mesto na Trinityju zasedal od leta 2006, vendar verjamem, da se je odločil, da je zdaj čas za odhod in osredotočenje na druge dirigentske obveznosti. Del zapuščine, ki jo bo pustil, je obsežna serija posnetkov založbe Hyperion z zborom Trinity, med katerimi je ta najnovejši; njegova izdaja sovpada z njegovim odhodom iz kolidža.

Program se začne z Elgarjevo Great is the Lord. Po naključju sem se letos sam udeležil dveh koncertnih izvedb te antifone. Minilo je kar nekaj let, odkar sem jo nazadnje pel, in znova sem se čudil, kako veličastna je, ne nazadnje v svojem slikanju besed. Nastala je v letih 1910-12, ko je bil Elgar na vrhuncu svojih moči, kar je takoj očitno v zapovedujoči melodiji, ki jo razglasijo moški glasovi. Zbor Trinity glasbo izvaja izvrstno, odziven na vse številne kontraste razpoloženja in dinamike v stavku. Slišimo tudi odličen basovski solo Floriana Störtza. Prav tako presenetljiva kot petje pa je orgelska igra Harrisona Colea. V celoti izkoristi zmogljivosti orgel v katedrali v Elyju in posebej vznemirljivo uporabi jezičnike in pedalni del.

Give unto the Lord je iz istega testa; Elgar jo je napisal za izvedbo v katedrali St Pau’s v Londonu na letnem Festival of the Sons of the Clergy. V nekaterih pogledih je še dramatičnejša kot Great is the Lord, zlasti na svojih veličastnih uvodnih straneh. Prav tako vredna omembe pa je mirna osrednja epizoda (‚in his temple doth ev’ryone speak of his glory‘). Sledi skrajšana repriza uvodne glasbe, preden Elgar skladbo konča v razpoloženju mirne gotovosti. Ta izvedba v celoti naredi pravico vsakemu vidiku skladbe.

Med tema dvema mogočnima Elgarjevima skladbama je vključena The Wilderness Samuela Sebastiana Wesleya. Ob prvem poslušanju se morda ne zdi tako zanimiva kot Elgarjeva dela, vendar Jeremy Dibble v svojih zapiskih prepričljivo dokazuje, da je skladba za svoj čas napredna, ne nazadnje v harmonskem jeziku. Wesley jo je napisal kmalu po imenovanju za organista katedrale v Herefordu leta 1832 in ko sem poslušal to živo izvedbo, sta mi šli skozi glavo dve misli. Ena je bila vprašanje, kaj so ljudje v provincialnem Herefordu mislili o tej glasbi svojega novega organista. Druga misel je bila, ali je imela takrat katedrala glasbenike, ki so bili sposobni v celoti narediti pravico tej glasbi. Zlasti prva polovica te obsežne antifone (13:44 v tej izvedbi) je izvedena izključno s strani štirih solistov. Solisti Trinityja so prvovrstni in lahko le domnevam, da je Wesley, ko je komponiral glasbo, vedel, da ima tudi sam na voljo pevce, ki bodo kos nalogi. Layton in njegov zbor skladbi podarita razburljivo izvedbo, ki popolnoma odžene vse misli na viktorijanske pajčevine. Harrison Cole odlično igra pomembni samostojni orgelski part.

Howellsova antifona The House of the Mind je, menim, redkeje slišana kot nekatera njegova druga kratka zborovska dela. To je verjetno zaradi njene težavnosti. Nastala je leta 1954, istega leta kot strahotno zapletena Missa Sabrinensis. V antifoni je Howells uglasbil štiri kitice poezije Josepha Beaumonta (1616-1699), anglikanskega duhovnika in učenjaka, ki je bil nenavadno (menim) zaporedoma master dveh kolidžev Univerze v Cambridgeu, Jesus in Peterhouse. Howellsova uglasbitev ima svoje trenutke značilne polnoglasne zanesenosti – med drugo od štirih kitic, na primer –, vendar je velik del glasbe introspektiven, razpoloženje, ki ga poudarjajo skladateljeve običajne izrazito kromatične harmonije. Pevci Trinityja in organist Jonathan Lee skladbo odlično opravijo.

Kot se spodobi, je naslednja skladba delo Howellsovega učenca in biografa Paula Spicerja. Kjer je Howellsova skladba pogosto obrnjena navznoter, je Spicerjeva Come out, Lazar ekstrovertirana in izrazito dramatična. Uglasbuje anonimno srednjeveško angleško besedilo, ki pripoveduje o Kristusovem čudežu obuditve Lazarja od mrtvih. Spicerjeva vznemirljiva glasba čudovito prenese usodnost čudeža. Zbor glasbo poje s predanostjo in veliko gotovostjo, Jonathan Lee pa mojstrsko igra zahtevni orgelski part.

Oba organista sta vključena v naslednjo skladbo, saj je Patrick Gowers zasnoval Viri Galilaei za dva zbora SATB in dvoje orgel! Prvi del antifone uglasbuje besede iz proprija maše za praznik Gospodovega vnebohoda, ki pripovedujejo o Kristusovem vnebohodu v nebesa. Skladba se skrivnostno začne z nebeškimi ‚aleluja‘, kot z višav, in utišanim, spoštljivo osuplim pripovedovanjem. Pri ‚God is gone up with a merry noise‘ pa glasba postane slavnostna in vse bolj zapletena. Naposled Gowers uglasbi kitico himne ‚See the Conqueror mounts in triumph‘. To je robustna melodija, ki je tu okrašena z valovi slavnostnih orgelskih figur in vzkliki ‚aleluja‘ z vseh strani. Pričakujete, da se bo skladba končala s to zmagoslavno noto, vendar ima Gowers v rokavu še en coup, saj antifono konča tako, kot jo je začel, v tihem strahospoštovanju pred dogodkom, ki se je zgodil. Viri Galilaei traja le dobrih sedem minut, vendar Gowers v ta kratki čas stlači neverjetno veliko. To je vznemirljiva, domiselna skladba in tu je odlično izvedena.

Uvodne strani skladbe O give thanks unto the Lord Jamesa MacMillana uglasbujejo vrstice iz Psalma 105 z glasbo, ki je dinamična in nujno ritmična. Osrednji del je počasnejši: tu MacMillan uglasbi vrstice Roberta Herricka z glasbo, ki je tako lepa kot intenzivna. Nato nas orgle pripeljejo nazaj k nepravilnim ritmom in veselemu plesu uvodne glasbe.

Harrison Cole je za konzolo orgel katedrale v Elyju pri Toccati Francisa Potta. To je odlična skladba. Sledi kratek, a tematsko pomemben uvod, po katerem izbruhne prava tokata. Pott z zapletenostjo artikulacije ritmov ustvari prepričljivo in vznemirljivo skladbo. V sredini je bolj sproščen, lirični odsek, preden se tokata nadaljuje in gradi proti viharnemu zaključku. Cole očitno zna Pottovo glasbo in poda bleščečo izvedbo te prikovljive skladbe.

Za konec imamo uglasbitev slovite pesmi Siegfrieda Sassoona Everyone sang Davida Bednalla. Napisana je bila za poročni blagoslov dveh profesionalnih pevcev. Jeremy Dibble pravi, da je bilo v občestvu še veliko več pevcev, zato je moral Bednall simbolika Sassoonove uvodne vrstice ‚Everyone suddenly burst out singing‘ in nekoliko pozneje ‚Everyone’s voice was suddenly lifted‘ najti neustavljivo. Bednall obe vrstici uglasbi z ustrezno zanesenostjo (pri čemer morajo sopranistke priti do visokega c). Toda v zelo domiselnem odzivu na besede vključi tudi veliko utišane, zamišljene glasbe, tako da je skladba, tako kot Sassoonova pesem, polna kontrastov. Iz zapiskov sem izvedel, da Bednall na samem koncu glasbi predpiše ‚Very slow – as if timeless‘ in s tem je njegova uglasbitev zadnjih nekaj besed, ‚the song was wordless, the singing will never be done‘, nepozabno primerna.

To je odličen album. Stephen Layton je izbral vznemirljive skladbe in njegov zbor, ki je ves čas v izjemni formi, jih čudovito poje. Njihove izvedbe so odzivne na vsako nianso glasbe in tehnično je petje brez graje. Posebna pohvala gre dvema organističnima štipendistoma, Harrisonu Coleu in Jonathanu Leeju. Vse skladbe na tej plošči imajo kritično pomembne orgelske parte, več med njimi virtuoznih; skupaj podata vznemirljive izvedbe in v celoti izkoristita zmogljivosti orgel katedrale v Elyju.

Izvedbe izboljšuje tudi način, kako sta posnetek izvedla tonski mojster David Hinitt in producent Adrian Peacock. Zbor ima veliko prisotnost in jasnost, orgle pa so ujete najbolj vznemirljivo.

Kot sem rekel na začetku, je Stephen Layton zdaj opustil svoje mesto na Trinity College v Cambridgeu. Vendar so bistrooki bralci morda opazili, da je ta plošča antifon označena kot Volume 1: razumem, da je v pripravi še nekaj plošč, ki bodo sledile tej izjemni plošči.“

Izvirnik: MusicWeb International