Anthems, Vol. 1

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Limelight (Clive Paget).

„Če je vaša predstava o angleški himni nekaj suhoparnega in prašnega, vas bo ta morda prepričala o nasprotnem. Minili sta dve desetletji, odkar je pionirska serija pokojnega Johna Scotta predstavila tradicionalne stebre anglikanske cerkve v osmih lepih zvezkih za Hyperion. Zdaj se založba vrača, tokrat z energičnim Stephenom Laytonom na čelu njegovega izvrstnega zbora Choir of Trinity College Cambridge, rezultati pa so veličastni.

Za izbiro repertoarja ni navedenega razloga, prav tako ni namiga, koliko zvezkov naj bi serija obsegala, vendar se program „Anthems Volume 1“ večinoma izogiba znanemu. Z obsegom skoraj 200 let cerkvenega muziciranja je tu izrazit poudarek na ambicioznem, krepkem repertoarju in opazna nagnjenost k sodobnemu.

Največje ime je tu verjetno Elgar, ki je kljub katolištvu napisal dve obsežni himni. Prva – Great is the Lord – je bila krstno izvedena v Westminsterski opatiji leta 1912 in uporablja isti glasbeni jezik kot njegova velika angleška oratorija The Apostles in The Kingdom. Velik kos zvoka si utira pot navzgor iz globin orgel, medtem ko zbor v hrabrih valovih polnega tona uveljavlja svojo prisotnost. (Album je bil posnet v katedrali v Elyju v akustiki, ki je za repertoar popolna, čeprav zahtevna za inženirje, katerih prispevek je vsestranski triumf).

Layton je to glasbo pripravil z veliko pozornostjo do podrobnosti in dinamike ter je še posebej pozoren na potencial besedila za dramatično izpoved. Brezhibna dikcija pevcev opravi ostalo v izjemno vpletajoči interpretaciji. Obsežni bas solo Florijana Störtza je nepozabno podan, medtem ko Harrison Cole – odličen skozi vse delo in vrhunski pozneje v bravurozni Toccata Francisa Potta – spravi orgle katedrale v Elyju v grmenje in nabrekanje s podzemno močjo. Give unto the Lord, krstno izvedena dve leti pozneje v katedrali sv. Pavla, je enako junaška, njen graciozni osrednji del pa je tu še posebej ganljiv.

The wilderness Samuela Sebastiana Wesleyja, toplo občuteni, dokaj značilni primer zgodnjevictorijanske himne, je bila napisana leta 1832, ko je bil skladatelj, nov na položaju v katedrali v Herefordu, star komaj 22 let. Layton drži pozornost čez celotnih 14 minut z spretno dramatiziranimi prispevki lepega solističnega kvarteta (Wesley, ki je imel gledališko ozadje, je očitno znal izkopati besedilo).

Druge himne iz 20. stoletja vključujejo Howellsovo strašljivo The house of the mind, ki ji zbor podari maslu podobno gladko in lirsko interpretacijo, njihovi glasovi pa se zdijo kot da se topijo v etru. Viri Galilaei Patricka Gowerja je zborovska mojstrovina iz leta 1987, ki raste iz lesketajočih se aleluj in kulminira v ekstatičnih vzklikih „God is gone up with a merry noise“. Laytonova instinktivna pozornost do ritma poskrbi za izčrpavajočo izvedbo.

Preostale tri himne so vse delo živečih skladateljev: Come out, Lazar Paula Spicerja, O give thanks unto the Lord Jamesa MacMillana in Everyone Sang Davida Bednalla. S svojim izdelanim občutkom za naraščajočo napetost in dramatičnimi vložki „Come out“ je Spicerjeva skladba tour de force, zbor in orgle pa udarita, zahvaljujoč Laytonovemu zanesljivemu tempiranju. MacMillanova je polna razigranosti. Soprani so še posebej vtisljivi v melizmatskih okraskih, ki krasijo skladateljevo nepričakovano uglasbitev To Music Roberta Herricka sredi besedil, ki so sicer vzeta iz Psalma 105. Bednallovo delo je hvalnica sami dejavnosti petja. Zbor in dirigent premagata njegove precejšnje izzive in ta čudovit in pogosto presenetljiv disk pripeljeta do vznemirljivega zaključka.“