Stephen Layton je zbor kapele Trinity College v Cambridgeu razvil v morda vodilni mešani vokalni ansambel na Britanskem otočju.

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Gramophone (Malcolm Riley).

V zadnjih 17 letih je Stephen Layton negoval kapelski zbor Trinity College v Cambridgeu v verjetno vodilni mešani vokalni ansambel na Britanskem otočju. Ob koncu študijskega leta 2023 zapušča Cambridge, da bi nadaljeval mednarodno dirigentsko kariero. Na srečo Hyperionu zapušča zapuščino novih posnetkov. Ta prvi zvezek osmih anthemov, posnet januarja 2022 v katedrali v Elyju, prinaša zelo raznolik repertoar, ki zajema obdobje 1833–2016, globoko zadovoljivo mešanico znanih in premalo zastopanih sodobnih mojstrovin.
Elgarjev premišljujoči Great is the Lord da ton z živahnim zborovskim zlitjem in brez truda gladkimi prehodi v tem slavnostnem večstavčnem delu. Give unto the Lord je enako mišičast in širok. Med Elgarjevima skladbama The Wilderness SS Wesleyja prejme najboljšo posneto izvedbo, kar sem jih doslej slišal. Stopnjevanje do konca mogočne fuge je popolnoma pretresljivo, popoln kontrast sklepnemu lebdečemu petglasnemu ‚verzu‘. Majhno obžalovanje je, da teh treh ‚klasik‘ niso posneli tudi v orkestrskih različicah. Vendar je ta disk vredno kupiti že samo zaradi veličastnega glasu basovskega solista Florijana Störtza, zmagovalca Mednarodnega Händlovega pevskega tekmovanja 2023.
Preostali program večinoma teče v kronološkem vrstnem redu. Howellsov premišljujoči The House of the Mind je obravnavan z globoko skrbjo in nežnostjo. Come out, Lazar Howellsovega učenca Paula Spicerja je veliko pikantnejši in navzven dramatičnejši. Daniel Atkinson izjemno zgovorno opravi tenorski solo. Najlepši in najbolj preganjajoče nepozaben od vseh je Viri Galilaei Patricka Gowersa za dva zbora in dvoje orgel, malo znan vidik njegovega opusa. O give thanks unto the Lord Jamesa MacMillana vključuje spektakularno virtuozen orglarski part, ki ga navidezno brez truda igra Jonathan Lee. Pravzaprav orgle v Elyju pod nadzorom Leeja in njegovega kolega orglarskega štipendista Harrisona Colea, ki igra edino nezborovsko točko na albumu, energično Toccato (1991) Francisa Potta, nikoli niso zvenele lepše.
Zadnja točka, uglasbitev pesmi Siegfrieda Sassoona Everyone sang Davida Bednalla, povzema bistvo tega albuma: zanešeno dinamično petje z občutljivimi, orkestrsko obarvanimi spremljavami in nezmotljivim občutkom za arhitekturno ravnovesje, ki mu pomaga izvrstno tonsko delo Davida Hinitta, ki omogoča, da se sliši vsaka podrobnost ogromne akustike katedrale v Elyju. Komaj čakam, da slišim 2. zvezek.