Aldeburgh Festival: Polyphony

Poslušalci, ki so prišli z blazinami, da bi se zoperstavili neizprosnim sedežem v dvorani Maltings, so se morali v tihem zadovoljstvu počutiti, ko so ugotovili, da bo ta izvedba Janezovega pasijona brez odmora. Navsezadnje blazin ne bi potrebovali: moč in dramatičnost interpretacije sta bili takšni, da so bile vse misli na lastne telesne muke popolnoma pregnane.

Stephen Layton, ki je dirigiral svojemu zboru Polyphony in Academy of Ancient Music, se je izognil pretirano spoštljivemu pristopu, zaradi katerega so izvedbe pasijonov lahko nekakšna preizkušnja vzdržljivosti. Namesto tega je bila Bachova mojstrovina predstavljena kot bliskovito dobra drama, v kateri napetost ni niti za trenutek popustila.

Seveda je pomagalo, da je imel na voljo tako vrhunske izvajalce. James Gilchrist je danes eden najbolj iskanih evangelistov na mednarodnem prizorišču in ob poslušanju njegove strastno sporočilne izvedbe ni težko razumeti zakaj. Gilchrist je bil v čudovitem glasu, dobro ga je podpiral robustni Christus Jamesa Rutherforda in lepo karakteriziran, čeprav nekoliko lahkoten Pilat Thomasa Guthrieja. Vendar je Gilchrist prevladal nad izvedbo in prejel navdušen aplavz.

Med drugimi solisti so boljši vtis naredili višji glasovi. Emma Kirkby, ki je zvenela sveže kot vedno, se je v prvi ariji zdela nenavadno neprizadeta, nato pa je podala skoraj boleče živ prikaz arije »Zerfliesse, Mein Herze«, čudovit dokaz interpretove umetnosti, medtem ko bo živahen prispevek kontratenorista Iestyna Daviesa njegovemu naraščajočemu ugledu le še dodal.

Šestindvajset glasov zbora Polyphony je predstavljalo razumen kompromis med ogromnimi zasedbami »tradicionalnih« izvedb in po en glas na partijo pri brigadi strogih puristov. Trdnega tona skozi vse delo so se pripravljeno odzivali na Laytonove zahteve, bodisi v dramatičnih vzklikih bodisi v bolj kontemplativnih odsekih. Dobro jih je podpirala AAM, ki ji je ta partitura gotovo vsakdanji kruh, a so tudi oni delovali zajeti v splošni duh predanosti, nihče bolj kot vihravi Joseph Crouch, ki je igral vse pomembni violončelski kontinuo.

Če smemo verjeti nedavno objavljeni statistiki, je malo verjetno, da bi lahko več kot delček občinstva uvrstili med prakticirajoče kristjane, a moč te izvedbe je bila takšna, da so bili mnogi drugi očitno ganjeni nad sporočilom Bachovega velikega dela. Celo tisti brez blazin.

Stuart Hogg